Recenzije

Jernej Prodnik iga Vodovnik: Anarhija vsakdanjega ivljenja: zapiski o anarhizmu in njegovih pozabljenih pritokih. Ljubljana: Zaloba Sophia, 2010. 184 strani (ISBN 978-961-6768-16-0), 17,80 evra Kaj je torej anarhizem? se v znanstvenem knjinem prvencu sprauje docent na FDV in podoktorski raziskovalec na Harvardu iga Vodovnik. Anarhistina misel je fleksibilen nabor idej in praks, ki so v neprestanem spreminjanju, prakticirajo ga navadni ljudje, ne da bi se tega zavedali, anarhistina druba pa je preprosto druba brez avtoritet. Referenno toko anarhistine misli Vodovnik postavlja v koncept dominacije, pri emer zasleduje monost sveta mnogoterih svetov. Osrednji cilj anarhizma je tako vzpostavitev take drube, ki bi temeljila na pravici, enakosti in bratstvu in v kateri bi bila odpravljena vsa sredstva dravne in drubene prisile. Kot tak nasprotuje vsem oblikam hierarhije, izkorianja in avtoritete ter s tem njihovim glavnim oblikam - dravi in kapitalizmu (str. 18). Avtor si skozi knjigo zastavlja zahtevno nalogo: pestro misel bi namre rad osveil z novimi prispevki, ki bi dodatno popestrili njeno razvejanost. Vodovnikov namen torej ni le zgodovinska analiza razlinih (pri)tokov anarhizma, eprav velik del knjige prinaa prav ta vpogled, ampak predvsem izviren prispevek k misli o anarhizmu, ki bi presegal zgodovinsko ideoloko navlako. Eno vodilnih vpraanj je tako, kako dosei bolji svet in temeljne pravice za vse. Spremno besedo k Vodovnikovi tudiji je napisal eden pomembnejih amerikih aktivistov dvajsetega stoletja, letos preminuli Howard Zinn, kar je le dodatno potrdilo o pomenu ambiciozno zastavljenega raziskovanja. Druboslovne razprave, XXVI (2010), 65

91

Recenzije

Prav poizkus omenjenega kreativnega izvirnega prispevka pa avtorja te recenzije sili, da se na izjemno omejenem prostoru z vsaj nekaterimi predpostavkami kritino spopade, saj lahko le tako preui najveje teave dananjega anarhizma in progresivnih politinih gibanj. Pristop te diskusije je torej (zavestno) parcialen, s imer ji ne uspe zajeti irine in pestrosti Vodovnikovega prispevka. Ker hoemo zaeti pri zaetku, moramo za izhodie vzeti loveko naravo, ki za anarhizem ostaja ontoloka zaetna toka. Vodovnik ta problem naslavlja na razlinih mestih, pri emer se napaja predvsem pri Kropotkinu in Chomskem. A eprav Vodovnik v skladu z novejim anarhizmom zavrne vraanje k naravi zgodnjih avtorjev, ostaja v pasti dihotomije, ki poizkua ugotoviti, kaj je bistvo loveka. e lahko za del filozofije dvajsetega stoletja trdimo, da ji je uspel teoretski preboj, se je ta zgodil prav pri poizkusu redefiniranja pomena loveke narave. Ali, e smo natanneji, loveka kot ivali, ki je brez narave, ki je v svojem bistvu nedefinirana potencialnost (Agamben, Virno), ki je ni mogoe zreducirati na omenjeno dihotomijo. S tem se jo presega in kae, da ima lovek izvor v jeziku, na mestu ivalske narave pa zmeraj stojijo drubeno ustvarjene strukture. Razreitev dileme, ali je lovek sposoben ustvariti dobro/slabo drubo, je iz teh izhodi preprosta: lovek ustvarja oboje. A tukaj ne relativiziramo potenciala loveka za dobro/slabo, kot pone anarhizem; prav lovek oziroma druba definirata, kaj sploh je dobro in slabo, ter posledino, kaj naj bi bilo v drubi pravino, svobodno, enako. Omenjeni koncepti nikakor niso samoumevni in prav njihov pomen je konceptualno minsko polje, kjer se bije boj za interpretacijo drube. Kljub nadgradnjam temeljno ontoloko vpraanje za anarhizem (p)ostaja, ali bo ohranil redukcionistino dihotomijo, ki je podvrena prosti interpretaciji, zgodovinsko pa ga je e omejevala. lovek nima instinkta po svobodi, saj je odprta ival brez instinktov. Ko se Chomsky bori za bolji svet, pozablja, da dobro preprosto ni loveka bioloka konstanta, neodvisna od interpretacij. V konni fazi taka debata omogoa predvsem vrtenje v krogu in uporabljanje argumenta narave po mili volji. Anarhizem kot precej fluiden tok misli nikoli ni util potrebe po dovrenem in koherentnem analitinem aparatu za razumevanje drubenih sprememb in posebej kapitalistinega sistema, zato pogosto (vasih pavalno) jemlje od drugih. Vodovnik poizkua anarhizem redefinirati predvsem kot specifien nain delovanja, pri emer omenjeno nekoherentnost in pogosto celo kontradiktornost dojema kot pozitivno, saj anarhizmu omogoa (vsaj navidezno) nadideoloko pozicijo. A ta obuten manko se pokae na vsaj dveh pomembnih ravneh. Prvi, v anarhizmu znailnih analitinih omejitvah (kako je prilo do premikov), kjer kot primer moraliziranja, ki je sicer oznaen za nesmiseln oitek, lahko vzamemo v resnici nepovezana dejanja posameznih kapitalistov. Enormne koliine vloenega denarja v marketing se (simptomatino) vsaj implicitno prikaejo kot nameren poskus ustvarjanja pasivnih in poslunih potronikov ter unievanja demokracije (str. 141). Gre za dogovorjen projekt kapitalistinega razreda? To je teko utemeljiti na sistemski ravni, zato hitro pride do personalizacije, predenja mre ali celo teorij zarote. Kapitalistini razred se je skozi zgodovino znal poenotiti, a obenem je pomembneje, da v kapitalizmu demokracija postaja le kolateralna koda prisilnega zakona trnega tekmovanja, ki je posameznemu kapitalistu vsiljen od zunaj, reproducira pa ga tudi sam. Konni rezultat je torej nenameren produkt delovanja posameznih kapitalistov, ki poveujejo ali vsaj ohranjajo preseno vrednost in se s tem ohranjajo na trgu; to jih ne odreuje moralne krivde za uniujoe posledice njihovega skupnega delovanja, a razloi, zakaj je egoistino delovanje za kapitalista nujno in racionalno. Ta individualizirani proces ustvarja rezultate, ki so dejansko v prid celotnemu razredu, kar je nemalo pomembna posledica za obstoj in prilagodljivost kapitalizma. Druga raven pokae, zakaj je zastavljeno ontoloko izhodie anarhizmu tako pomembno. e se ne bi mogel sklicevati na neko naravno danost, bistvo loveka, bi ostal brez vsega manevrskega prostora. Bodisi bi z normativnih doloanjem lastne utopije nujno postal ideoloki, Druboslovne razprave, XXVI (2010), 65 92

Recenzije

lahko bi se zbanaliziral in zreduciral svoje bistvo na najmanji moni imenovalec ali pa bi zapadel v postmodernistini relativizem/nihilizem (Balibarjeva opredelitev Stirnerja). Omenjeni ravni se dodatno potrjujeta v Vodovnikovem problematiziranju teorije kot razmeroma nepomembne za anarhizem: Revolucija in znanstvena teorija nimata skupnega isto ni, saj revolucionaren proces ne more biti predmet znanstvenega prouevanja. Marx tako pogublja delavce s tem, ko hoe iz njih narediti teoretike, pri tem pa se pojavlja nevarnost, da bo pojav razreda teoretikov - loenega od ljudskih mnoic spet vodil do nastanka nove aristokracij e (str. 79). V anarhistini misli ta sentiment ni lasten le njemu, a ker konflikt med marksizmom in anarhizmom obsega precejen del njegove tudije, si problem oglejmo poblie. Za pojasnilo Marxovega pristopa, ki se mu oita odhod v teorijo, se obrnimo k Tezam o Feuerbachu, ki na izjemno Zgoenem prostoru nakaejo, kaken je zanj pomen filozofije prakse (oziroma praxis filozofije, na kateri z anarhoreinterpretacijo gradi Vodovnik) in dialektine metode. Marx namre prav tam dejansko koncipira teorijo in prakso kot enotni in medsebojno neloljivi, s imerje njegov pristop strogo monistien. Istoasno je dialektien, saj gre za nikoli konan proces, za nenehno osiliranje med teorijo in prakso, ko vzvratno uinkujo nihata druga v drugo (Blochova interpretacija). S tem Marx zavre dualizem, torej stari material i zcm in idealizem, a se obenem, ko klie po svet spreminjajoi filozofiji prakse, delno napaja pri obeh. Je za anarhizem teorija nepomembna, e lahko pri Vodovnikovi tudiji prav to tejemo za eno vejih odlik? e je kritika marksizma morda med ibkejimi tokami novega anarhizma, je ta obnovljena misel danes, tako kot v preteklosti, najmoneja v viziji aktivistinega organiziranja ter na podroju redefinicije dravljanstva in politinega lanstva. Slednje naj bi lo tako prek identitete kot tudi prek postmodernih relativizmov in univerzalizma, s imer stavi na fluidne politine skupnosti. Ob tem bi sam izpostavil teavo, da zgodovinske nacionalne drave ne gre preprosto enaiti s potencialno dravo, ki je lahko (odvisno od konceptualizacije) skupek participativnih institucij. Obenem se pojavlja dilema (ne?)loevanja demokracije kot procesa/prakse in njene posledine institucionalizacije. Vodovniku je brez dvoma uspela odlina knjiga, ki kae, da anarhistina misel ohranja svoj zmeraj prisotni emancipatorini potencial. Pomembna ni le zato, ker gre za prvo poglobljeno tudijo o anarhizmu v slovenini, ampak ker le takne knjige omogoijo iroko polje za debato in izpostavljajo toliko za prihodnost drube temeljnih vpraanj.

Druboslovne razprave, XXVI (2010), 65

93