Jernej Prodnik

Jezik, kapital, kriza

MARAZZI, C. (2008): Capital and Language: From the New Economy to the War Economy. Los Angeles, Semiotext(e).

Christian Marazzi, italijanski politini ekonomist, ki trenutno deluje v vici, je znan predvsem po svojem udejstvovanju v tako imenovanem italijanskem postfordistinem krogu in po vplivnih besedilih, ki jih s pridom uporabljajo predvsem avtorji, ki se ukvarjajo z nematerialnim kapitalizmom. A z malce daljim zgodovinskim vpogledom bi ga vsekakor bilo bolj smiselno povezati z operaizmom in delom italijanskega avtonomistinega gibanja sedemdesetih lwt 20. stoletja, ki ga je surovo prekinil dravni represivni aparat. Do osemdesetih let je bilo v zapore za oitno nedoloen as stlaenih 1500 intelektualcev in delavskih aktivistov, ko je moderni Suveren, da bi odstranil Rdee brigade, najprej nasilno homogeniziral, nato izenail z Rdeimi brigadami in konno tudi eliminiral razlina gibanja, ki so v drubi opozarjala na nove politino-ekonomske konflikte. Kako eksplozivna so bila ta leta v dravi tik ob elezni zavesi, kjer so svoje neredko teroristine akcije esto izvajali skrivni vojaki odposlanci svobodnega sveta (npr. Natovo omreje s kodnim imenom Gladio), pove e dejstvo, da je bila Italija edina drava kapitalistinega Zahoda, ki je imela v tem asu celo ve politinih zapornikov kot Sovjetska zveza. Kot je veljalo za preteklost, je tudi danes teko misliti Marazzija, ne da bi tukaj vkljuili teror dravne oblasti in posledino odpor proti njemu ter seveda brbotanje v italijanskem poliitalnica | Recenzije

tinem laboratoriju, torej vsaj Tonija Negrija, Franca Bifa Berrardija, Sandra Mezzadro in Paola Virna. e posebej na Virna in njegovo povezovanje jezika s postfordistinim kapitalizmom se Marazzi tesno opira v prvi izmed dveh knjig, prevedenih v angleino, naslovljeni Capital and Language. Predgovor k njej je napisal e en stari znanec, Michael Hardt, izvirnik pa je v italijanini izel leta 2002. Pri zalobi Semiotext(e), ki se je v zadnjih letih uveljavila s tevilnimi prevodi del italijanske radikalne levice, je letos v knjini izdaji izla e druga Marazzijeva knjiga ali bolje reeno esej, The Violence of Financial Capitalism. To je nadgradnja besedila, ki je bilo objavljeno v zborniku Andrea Fumagallija in Sandra Mezzadre o globalni krizi kapitalizma, in je v italijanini prvotno izel lani, letos pa prav tako v anglekem prevodu pri e omenjeni kalifornijski zalobi. Morda velja e omeniti, da je e v zaetku osemdesetih pri Semiotext(e) prvi izel tudi kompendij lankov Autonomia, ki ga je skupaj z Marazzijem uredil Sylvre Lotringer, danes glavni urednik te zalobe. Kako torej po Marazzijevo razumeti postfordistini finanni kapitalizem in gospodarsko krizo, ki v zadnjih desetih letih ni nastala enkrat, ampak dvakrat. Pogosto se namre pozablja na Dot.Com recesijo v ZDA, ki je sledila hitremu vzponu t.i. Nove ekonomije v devetdesetih letih in kateri se posvea avtor v priujoi knjigi. Veliko praktinih (poleg seveda globljih strukturnih) razlogov za najvejo globalno gospodarsko krizo po letu 1929 moramo namre umestiti prav v ta as, kajti kljub njeni izjemni silovitosti je bila to najkraja recesija v zadnjih petdesetih letih, kar je mono presenetilo celo najveje optimiste. Kot se je izkazalo, se kriza vendarle ni konala tako hitro, temve so se njeni efekti le prestavili ter dodatno intenzivirali. Marazzijevo drugo knjigo bi torej lahko videli kot logino nadaljevanje nekega procesa, za katerega je bilo v asu, ko je nastajala prva knjiga, teko rei, kam natanno bo krenil. A e takrat je
169

bilo jasno, da so gospodarstva postala izjemno prepletena in medsebojno povsem odvisna, da prihaja v ZDA do zadolevanja, s katerim se zaradi padajoih dohodkov reuje upadanje povpraevanja, da je rast vrednosti nepreminin, ki so omogoile to zadolevanje, neprimerljiva s preteklimi izkunjami in da so se finanni trgi osamosvojili ter pomagali pri eroziji dravne suverenosti. A stopimo e korak nazaj, natanneje do konca sedemdesetih let, ko pride v Zdruenih dravah do monetaristinega obrata, katerega namen je predvsem zajezitev inflacije in ustavitev devalvacije dolarja. Temu kmalu sledi serija ukrepov za liberalizacijo trgov, privatizacijo javnih storitev in posledino financializacijo na globalni ravni. Na tej toki se Marazzi opira na ugotovitve Giovannija Arrighija, da je materialna ekspanzija amerikega sistemskega cikla akumulacije takrat dosegla svoj konec; e od zaetka sedemdesetih je namre prihajalo do naraajoih strokov, tveganj in negotovosti za korporativni kapital, kar je pomenilo tudi krizo za dravo blaginje. Globalne financializacije torej ne smemo povezovati neposredno z neoliberalnim obratom Thatcherjeve in Reagana, temve predvsem s politino-ekonomsko krizo fordistinega modela ter premiljeno politino iniciativo amerike kapitalistine drave. Ta obrat e pod Jimmyjem Carterjem zane takratni vodja FED Paul Volcker (za dve desetletji ga sredi osemdesetih nasledi Greenspan), emur sledi nov politino-ekonomski pakt med oblastjo drave in mojo kapitala, ki zarta razvoj kapitalizma za naslednja desetletja. Pomembneje je, da se v finanni kapitalizem soasno vkljui in eksistencialno vee veino amerike populacije (kar obenem predvideva, omenimo, vezanje na izkorianje delovne sile v obmojih, kamor se seli finanni kapital). Temu Marazzi pravi socializacija financ, saj ima do leta 2002 kar estdeset odstotkov amerikih druin investicije v delnicah, bodisi neposredno ali posredno prek pokojninskih in nalobenih
170

skladov (Marazzi, 2008: 1619). eprav torej globalizacija morda ni ni pretirano novega, je brez zgodovinske primere financializacija prihrankov posameznih gospodinjstev, pravi Marazzi, to pa pripelje v (svetovno) preporazdelitev tveganja na celotne populacije. Brez novih tehnologij na eni strani, ki v devetdesetih razirijo monost individualnega investiranja s spletnim trgovanjem (mikrotrgovanje) in spodbudijo izjemno rast Nove ekonomije, ter financializacije na drugi, katere neposreden vir je treba iskati v strukturnih spremembah produkcijskega naina, ne moremo razumeti dveh kriz, ki sta odloilno zaznamovali postfordistini kapitalizem. Pomemben dejavnik uspeha in rasti nalobenih skladov, ki finannim trgom omogoijo prevzem ekonomije, je medijska pozornost tem novim oblikam investicij; primerna medijska klima namre mono pripomore, da zanejo druine v investicijske sklade (po vezanju pokojninskih planov) vplaevati e svoje preostale prihranke. Obe vrsti skladov pa pripomoreta k izrpavanju kolektivnih prihrankov najprej Amerianov in nato e gospodinjstev po preostalih dravah Zahoda. Financializacija je po Marazzijevem mnenju torej predvsem odtekanje prihrankov iz gospodinjstev v delnice in vrednostne papirje (za poveanje likvidnosti), kar je del irega trenda, ko se ekonomija ne financira ve primarno iz bannega, ampak iz finannega sektorja, ko se zamegljuje razlika med prihranki in investicijami. To pa pripomore k e enemu, izjemno paradoksalnemu zasuku, saj se individualna usoda posameznika ukloni moi trnega javnega mnenja: V imenu svojih interesov delniarja se je mezdni delavec (v javnem in zasebnem sektorju) pripravljen odpustiti, e bi tako zahteval Wall Street. (Marazzi, 2008: 22) Z razvojem Marazzijevih ugotovitev lahko sami poizkusimo najti del odgovora na vpraanje, zakaj mezde delavcev e desetletja niso rastle, ampak glede tega obenem ni bilo pretiranih uporov srednjega razreda, tampona

asopis za kritiko znanosti, domiljijo in novo antropologijo | 242 | italnica

za stabilnost drube, kot tudi zakaj je prilo do tako obutne dodatne razplastitve drube. Finanna rast je namre kompenzirala skoraj nikakrno rast pla, lastnikom delnic, ki so ravno veinski del drube, pa je bilo vsaj posredno v interesu, da se mezde na splono ne viajo, saj je to pripomoglo k rasti profitov posameznih podjetij in posledino rasti vrednosti njihovih investicij v delnicah. V njihovem interesu je bilo, da General Motors seli svojo proizvodnjo v Mehiko, eprav so s tem morda dejansko sami izgubljali slube, ali e so njihovi pokojninski skladi bili odvisni od tega, da se je proletariat drugod po svetu vrglo v mizerijo. Za veino gospodinjstev so bili posredno v finannem interesu tudi boji v Iraku. Le Monde Diplomatique je tako pred leti poroal, da imajo od vojne izjemno veliko korist tudi finanni in pokojninski skladi, ki imajo kupljene delnice proizvajalcev oroja. Kapital je el po svoje in se plemenitil za svoje lastnike, ki so pogosto delali kar neposredno pod njim. Hkrati vidimo, da je finanni trg formalno zares postal odprt in torej demokratien za vse posameznike. A seveda v manji meri kot trg dela. Pa tudi trg dela skozi zgodovino kapitalizma dejansko nikoli ni bil prostor enakih, saj je poleg drugih nasprotij impliciral kljuni antagonizem med kapitalistom in delavcem. A po liberalni teoriji je bil prostor enakih vsaj formalno, saj je vsakdo imel pravico svobodno prodati svojo delovno sposobnost najboljemu ponudniku; v fevdalni drubi, spomnimo, je bila ta kapitalizmu inherentna svoboda e precej bolj omejena. S financializacijo pa je vsaj formalno bil omogoen ali posredno celo vsiljen vstop na finanni trg celotni populaciji. Potreba po likvidnosti se je reevala z zastavljanjem imetja (v likvidno stanje se pretvorijo prek finannih trgov, ki utemeljijo kolektivno mnenje o vrednosti posameznega imetja), posojili in prilivom kapitala iz preostalega sveta, predvsem EU, vse to pa spremljata rezanje drave blaginje in privatizacija vseh oblik socialnih prispevkov, med drugim tudi pokojninskih skladov.
italnica | Recenzije

Pri vstopanju na finanni trg torej lahko (znova) govorimo o komunizmu kapitala, eprav na njem e toliko bolj velja pravilo monejega; a ta monost je obstajala, namerno, saj se s tem dodatno mistificira izkorievalski odnos med kapitalom in delom, ko kapital perfidno vee nase investicije delavskega nelastnika in ga pretvori v mikrolastnika, mikrodelniarja. Ali e povzamemo z besedami Marazzija, ideja je bila, da se usoda amerikih delavcev vee na tveganja amerikega kapitala; s tem se je ponovno sproila materialna ekspanzija amerikega kapitala v svetovni ekonomiji z unievanjem vseh prostorov, v katerih se denar, ki ga je ustvarila amerika rezervna banka [FED], ni ve transformiral v kapital in je s tem generiral inflacijo. (Marazzi, 2008: 37) Tiha revolucija, ki se je zaela s pokojninskimi skladi v sedemdesetih, je bila namenjena prav odstranjevanju razlik med kapitalom in delom, ki je bil impliciten fordistinemu mezdnemu razmerju. Delavec je kot delniar privezan na fluktuacije trga in posledino zainteresiran za dobro delovanje kapitala na splono. Omenjena kvazirazpritev in inkluzivnost finannega trga je dejansko pripeljala do koncentracije, saj je naravno stanje za kapitalistini finanni trg nastanek monopolov, ker obstojea koncentracija (ekonomske) moi naddoloa delovanje trga. To je eden izmed razlogov, zakaj se z inkluzivnostjo finannega trga kljub mnoinemu vstopanju vanj kapital nikakor ni prerazporejal ez celotno drubo ali vsaj kolikor toliko enakomerno med tisto dobro polovico, ki ji je v njem uspelo sodelovati, ampak predvsem nazaj proti vrhu; obenem pa je v asu stabilne rasti dovolj velikemu delu drube navidezno kompenziral stagniranje pla vsaj do sesutja trgov, ko se ta rast za veino izkae za skoraj neobstojeo. Medtem ko se je z dravo blaginje razredna druba odloila za relativno skupno (a e vedno razredno) rast, je v zadnjih desetletjih od te rasti imela dale najve koristi znova ozka ekonomska elita.
171

A vrnimo se k nai prvotni zgodbi. Za Marazzija je kljunega pomena, da se v postfordistini ekonomiji zaradi nekaterih e natetih dejstev nujno znova premisli razlikovanje med resnino ekonomijo, v kateri se proizvajajo in prodajajo tako materialne kot nematerialne dobrine, in monetarno-finanno ekonomijo, kjer pri odloitvah investitorjev dominirajo pekulacije ob tem slednje po njegovem nikakor ne gre preprosto enaiti s fiktivnim kapitalom! Njegova glavna predpostavka v Capital and Language je, da sta v postfordistini ekonomiji jezik in komuniciranje strukturno in hkrati prisotna tako skozi sfero produkcije in distribucije dobrin in storitev, kot tudi skozi sfero financ; prav zato morajo transformacije v svetu dela in spremembe v delovanju finannih trgov biti videne preprosto kot dve strani istega kovanca. (Marazzi, 2008: 14) e hoemo razumeti, kako delujejo finanni trgi in nove oblike produkcije, meni Marazzi, potrebujemo lingvistino teorijo njunega delovanja. Obstaja namre tesna povezava med tremi ravnmi delovanja finannih trgov in komuniciranjem: Prvi, finance potrebujejo konstantno komuniciranje podatkov in informacij za svoje delovanje, poleg tega pa je razvoj novih tehnologij za komuniciranje zael nov gospodarski ciklus ter pomembno vplival na samo trgovanje. Ta dejstva so obenem neposredno povezana s premikom odnosa med ponudbo in povpraevanjem v prid slednjega, saj danes produkcija pomeni izkorianje vsake, celo najmanje spremembe v povpraevanju; pomeni 'dihanje s trgom'. (Marazzi, 2008: 49) e se torej dotikamo tudi proizvodnje, kjer v jezikovni verigi komuniciranje in prenos informacij postaneta tako surov material kot instrument dela, a bi tovrstna produktivnost bila nemogoa brez dematerializacije podpornih sistemov in nainov prenosa znanja. Prav tako se dotikamo financializacije, saj ni prilo le do tehnoloke, ampak tudi finanne revolucije. e je tehnologija motor Nove ekonomije, so finance njegovo gorivo, poudarja Marazzi (Marazzi, 2008: 92).
172

Drugi, financializacija, nove tehnologije in jezik so neposredno povezani s spremenjenim delom in proizvodnjo. O tem je bilo napisanega e veliko, postfordistina transformacija dela v kombinaciji s procesi financializacije in individualizacije prinese eksplozijo fordistine fabrike, ki jo dodobra nane e drubeno-kulturna kritika. V nasprotju s teorijami konca dela se delovni as v postfordistini proizvodnji v resnici obutno povea in raztegne ez celoten dan, prek Virna poudarja Marazzi; a obenem dri, da se je skrajal delovni as, neposredno potreben za materialno proizvodnjo, ki tudi zaradi avtomatizacije v irokem pomenu ni ve kljuni element produkcijske aktivnosti. Fabriko kot prostor dela nadomestijo mreni komunikativni prostori, vrednost se ustvarja zunaj poprej obiajnih prostorov produkcije, kar pa v nasprotju s hotenji gibanj nikakor ne pomeni konca centralizacije in hierarhizacije, ampak oboje zane delovati na manj viden in materializiran nain, prek komunikativnih oblik in simbolne oblasti. Osrednja postane vloga jezika, komunikativnega dela, saj se zaposlujejo kognitivne zmonosti delovne sile, kar obenem vodi v krizo merljivosti posameznih dejanj. Dela ni mogoe ve ocenjevati vnaprej, ampak kvejemu tedaj, ko naj bi bilo opravljeno, kar je e posebej vidno pri podjetjih Dot.Com, edalje bolj pa tudi pri vseh drugih oblikah nematerialnega dela. Neomejenost pronicanja ekonomskega v vse pore fleksibilne postfordistine drube po Marazzijevem mnenju preprosto odseva dejstvo, da je brez omejitev tudi jezik, ki je kljuen pri novih oblikah proizvodnje in prodaje dobrin. Zaradi natetih razlogov lahko govorimo o semiokapitalu in semiotizaciji drubenih razmerij proizvodnje, ko zasebno postaja javno, javno ekonomsko, v proizvodni proces pa je zdaj vkljuena celotna lingvistina skupnost, katere ivo lingvistino delo se lahko izkoria s primernimi orodji, znanjem in mojo. Postfordistina revolucija gre prek Marxovega general intellecta, saj le-ta ni prisoten v fiksnem kapitalu, ampak v telesih delav-

asopis za kritiko znanosti, domiljijo in novo antropologijo | 242 | italnica

cev, v njihovi generini sposobnosti govora in miljenja, kot bi dejal Virno, kar postane temeljni pogoj fleksibilnega, hitro prilagodljivega dela, ki se odziva na zmeraj nepredvidljivo in neplanirano. Individualizacija, eksternalizacija in prekerizacija dela in proizvodnega procesa je neposredno vplivala na ceno dela, tako glede mezde kot tudi glede drubenih strokov (varnost, pokojnine). Pri fleksibilizaciji gre tako skoraj za javno dobro, opozarja Marazzi, a kapital to znailnost uporablja v zasebne namene; podobno velja za general intellect, od izkorianja katerega druba nima veliko. V povezavi z napisanim se vpraajmo, zakaj je imel Google, ki sam opravlja bore malo dela, v letu 2009 kar 6,5 milijarde dolarjev dobika. Poleg izkorianja omenjenih obih sposobnosti ljudi, sta e vsaj dva izjemno pomembna razloga: prvi so tenje tovrstnih podjetij, da si ustvarijo monopol, pridobijo ekskluzivne avtorske pravice ali patente itd., drugi pa je informacijska prenasienost postfordistine drube, kjer je najpomembneja naloga podjetij pridobivanje pozornosti in diferenciacija. To pomeni, da lahko v Novi ekonomiji zares dobro uspevajo le najveji in monopolisti v svojih ninih ekonomijah; recesija nastopi, ko so polno zaposlene vse kognitivne loveke sposobnosti populacije. Zgornja meja tako ni ve polna zaposlenost, kot je veljalo za fordistino-keynesijansko konstelacijo, ampak popolno digitalno preobilje. Tretji, finance delujejo skozi lingvistine konvencije, kjer imajo posamezni govorni akti izjemen vpliv na finanne trge in postanejo dejstva s tem, ko se o njih spregovori. To postaja skorajda vsakodnevni pojav, saj pogosto celo notranjepolitina obtoevanja, katerih namen je samo populistino pridobivanje volivcev, puajo obutljive posledice na finannih trgih, na vrednotenju in ocenah zunanjih posojil teh drav, in tako naprej. Dale najpomembnejo vlogo v teh okvirih igrajo akterji, ki naj bi vedeli (npr. Greenspan), kar le e dodatno dokazuje samoreferenno naravo trgov. Trenutno pomanjitalnica | Recenzije

kanje taknih avtoritet, obutek vlagateljev na finannih trgih, da nikomur ni mogoe zaupati, igra eno pomembnejih vlog pri nenehnem nihanju in nezaupljivosti, saj je doktrinarna vera narekovala, da lahko posamezni finanni akterji ve kot zadovoljivo sami bedijo ter nadzorujejo druge finanne trgovce. To stanje se lahko oznauje kot hiperprodukcija samoreferennosti, ko se kolikor toliko stabilne konvencije razletijo. Da se na trgu ustvarja dobiek ali vsaj ne izgublja denar, ni treba imeti pravega mnenja o vrednosti, ampak je treba uspeti napovedati, kako se bo premikal trg in kako se bo obnaala reda, ki lahko ustvarja dejstva. pekulativno delovanje na finannem trgu zato ni le potrebno, ampak tudi racionalno, saj je borzna vrednost odvisna od govoric in samouresniujoih prerokb pomembnih akterjev. Temelji na velikanskem informacijskem primanjkljaju posameznih investitorjev, ne pa na predstavitvi resninih ekonomskih vrednosti. Samoreferennost finannih trgov se v Novi ekonomiji v primerjavi s staro ekonomijo keynesijanizma e povea, saj temelji na teko izmerljivih potencialih nematerialnega dela in podjetij Dot.Com, katerih dobikonosnost in ustvarjanje lastnih trgov ter potronikov je povsem drugana od fordistine materialne proizvodnje. Difuzija proizvodov lahko traja dlje asa, a se cena s posamezno uporabo nematerialnega proizvoda ne dviguje. Zato Marazzi tudi zavraa predpostavke, da je lo pri recesiji Dot.Com preprosto za pekulativen balon, ampak prej za manko otipljivega, fizinega kapitala pri teh podjetjih, in odvisnost od ustvarjanja prihodkov teh podjetij v prihodnosti; torej potencialno asovno neomejenega poveevanja donosov, ki pa jih je skoraj nemogoe dobro ovrednotiti. Nova, postfordistina ekonomija (Marazzi pojma esto izmenjuje) je torej specifina po produktivni moi jezika, kar se kae tako v sferi neposredne produkcije blaga kot v monetarni in finanni sferi. In prav v lingvistinih koordinatah in novi konstituciji dela je treba iskati
173

osrednje kontradikcije in oblike drubenega konflikta. eprav je na primer financializacija v devetdesetih ustvarila nove prihodke, je bila njihova distribucija povsem nepravina, delovna sila pa je bila za to celo nagrajena z odpuanjem, eksternalizacijo dela, zdruitvami in prekerizacijo. Medtem ko je za udeno ekonomsko rast v zlatih treh desetletjih po drugi svetovni vojni zasluna predvsem stabilna rast prihodkov delavstva, katerih kupna mo deluje kot motor te rasti, uravnalno pa pri pretiranih fluktuacijah z lastnim zadolevanjem intervenira drava, je na finannem trgu iskanja kratkoronih dobikov to postalo nemogoe. Individualni interesi posameznih kapitalov ne morejo predpostavljati kolektivnega interesa kapitalizma, po katerem delavec ni le stroek, ki ga je treba kolikor se le da zmanjati, ampak tudi potencialni prihodek. Marazzijev zelo zgoen pristop, ki se dotika tevilnih vpraanj, je znailen za italijanske teoretike. To je precej naporno, a hvaleno branje, ki pa ga je skrajno nehvaleno recenzirati, saj s tem prihaja do prevelikih izgub informacij. Gre brez dvoma za eno izmed kljunih del neomarksistine politine ekonomije, ki zaobjema tevilne kljune spremembe prihoda postfordizma, dokonen vzpon nematerialnega dela in osrednjo vlogo finannih trgov, ki v svojem delovanju s pridom vraunavajo e neobstojee delo v prihodnosti. Marazzijeva knjiga je uperjena proti iskanju fordistinih odgovorov na tegobe postfordizma, torej na pozive k vraanju v materialno proizvodnjo, ki je postala najrevneja oblika proizvodnje. Mono dvomi, da bi to sploh lahko bilo mogoe. Kot enega osrednjih antagonizmov tudi za prihodnost navaja skrajanje asa, nujno potrebnega za delo, kar je od nekdaj bil cilj drubenih bojev za bolj kakovostno ivljenje. Vpraanje bojevanja proti brezposelnosti bi tako moralo obsegati predvsem ustvarjanje in prerazporeditev novih dohodkov, ne pa razporejanje e obstojeega materialnega dela od zaposlenih k brezposelnim.
174
asopis za kritiko znanosti, domiljijo in novo antropologijo | 242 | italnica