Professional Documents
Culture Documents
Institute of Pharmacology and Experimental Toxicology, Faculty of Medicine, University of Ljubljana Department of Psychology, Faculty of Arts, University of Ljubljana
Editors of Slovene version: Nina Mohorko, Mara Bresjanac, Grega Repov. The British Neuroscience Association (BNA) commissioned the booklet for the purposes of teaching young people in the UK about their Brain and Neuroscience the science of the brain. The booklet contains short explanatory chapters on different subjects written by experts in each topic. The original booklet was published in 2004. In 2005 the International Brain Research Organisation (IBRO) purchased the copyright of the booklet. We have commissioned members of our organisation to translate the booklet in multiple languages. In addition to the Slovene version that you are now reading the booklet is available in a further sixteen languages also contained on this CDROM.
We hope that you will use these translations for the purpose of improving public understanding and awareness of the brain and the importance of brain research. IBRO and the BNA are happy for you to make printed copies or clone theses PDFfiles. However this should not be done for profit. For more information please read the additional information that is appended at the end of the booklet.
Contents Pages 2-61: Neuroscience The Science of the Brain (English version) Page 62-73: Additional information: An introduction to IBRO and the CDROM:
PRVI KORAKI V
ZNANOST O MOGANIH
NEVROZNANOST
British Neuroscience Association European Dana Alliance for the Brain SiNAPSA, Slovensko drutvo za nevroznanost
Prvi koraki v nevroznanost, znanost o moganih Prevedli: Jure Bon, Mara Bresjanac, Mateja Drolec Novak, Nejc Jelen, Mojca Kran, Maja Milavec, Nina Mohorko in Grega Repov Lektoriral: Duan Sket Uredili: Nina Mohorko, Mara Bresjanac in Grega Repov Tehnino uredil: Grega Repov Izdala: SiNAPSA, slovensko drutvo za nevroznanost, Ljubljana Zaloila: Izobraevalni in raziskovalni intitut Ozara, Ljubljana in SiNAPSA, slovensko drutvo za nevroznanost, Ljubljana Tisk: Lotos, d.o.o., Zalog 2, 6230 Postojna Naklada: 2700 izvodov Copyright angleki izvirnik: Britansko nevroznanstveno zdruenje (BNA), 2003 slovenska izdaja: SiNAPSA, slovensko drutvo za nevroznanost, 2007 Vse pravice pridrane. Uporaba pisnega in slikovnega materiala dovoljena le s predhodnim pisnim dovoljenjem lastnikov avtorskih pravic. CIP - Kataloni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjinica, Ljubljana 612.82 PRVI koraki v nevroznanost, znanost o moganih / [Richard Morris, Marianne Fillenz (urednika izvirnika) ; prevajalci Jure Bon ... et al.]. - 1. izd. - Ljubljana : Sinapsa, slovensko drutvo za nevroznanost : Izobraevalni in raziskovalni intitut Ozara, 2007 Prevod dela: Neuroscience, science of the brain ISBN 978-961-91704-1-0 (Sinapsa) 1. Morris, Richard G. M. 233017856
Slika na tej strani prikazuje nevrone moganske skorje oznaene s pomojo posebnih barvil vstavljenih v sosednje celice.
3 4 5 6 7 8
11
14
19
22
V naih glavah je, teak le priblino kilogram in pol, osupljiv organ, sestavljen iz milijard drobnih celic. Omogoa nam zaznavanje sveta okoli nas, razmiljanje in govorjenje. loveki mogani so najbolj kompleksen organ v telesu in lahko reemo, da tudi najbolj kompleksna stvar na svetu. Ta knjiica odpira vrata v mogane in bralca vabi, da naredi prve korake v tem osupljivem notranjem svetu. V knjiici opisujemo, kar vemo o moganih in koliko se e moramo nauiti. tudij moganov zdruuje znanstvenike in zdravnike razlinih disciplin, od molekularne biologije do eksperimentalne psihologije, pa tudi anatomije, fiziologije in farmakologije. Zanimanje, ki si ga delijo, je vodilo do nastanka nove discipline, imenovane nevroznanost znanost o moganih. Mogani so sposobni marsiesa, toda ne vsega. ivne celice - gradniki moganov - so povezane v omreja. V teh omrejih se neprestano odvijata kemina in elektrina aktivnost. Mogani lahko vidijo in utijo. Lahko zaznajo boleino in s svojimi keminimi triki pomagajo nadzorovati neprijetne uinke boleine. Mnogo podroij moganov je namenjenih koordinaciji naih gibov za izvajanje natannih kretenj. Mogani, ki so sposobni vsega natetega in e marsiesa drugega, pa niso taki od spoetja: postopoma se razvijejo in v knjiici opiemo nekatere od kljunih genov, ki pri tem sodelujejo. Ko se eden ali ve takih genov okvari, pride do razlinih motenj, kot je na primer disleksija. Med tem, kako se mogani razvijajo, in med mehanizmi, odgovornimi za kasneje spremembe povezav med ivnimi celicami, kar imenujemo plastinost, obstajajo podobnosti. Plastinost naj bi omogoala uenje in pomnjenje. Mogani si lahko zapomnijo telefonske tevilke in kaj si poel prejnji boi. al, posebno za mogane, ki se spomnijo druinskih praznikov, pa mogani ne jejo ali pijejo. Torej le niso zmoni isto vsega. So pa vasih pod stresom, kot mi vsi, in v knjiici se dotaknemo nekaterih hormonskih in molekularnih mehanizmov, ki lahko vodijo do skrajne tesnobe podobne, kot jo mnogi utimo tik pred izpiti. To je as, ko je spanje pomembno, zato jim moramo dovoliti poitek, ki si ga zasluijo. al pa lahko mogani tudi zbolijo ali se pokodujejo. Nove tehnike, kot so posebne elektrode, ki se lahko dotaknejo povrine celice, optino gledanje, naprave za slikanje lovekih moganov in silikonski ipi z umetnimi moganskimi omreji, spreminjajo podobo sodobne nevroznanosti. V tej knjiici vam jih pribliamo in se dotaknemo tudi nekaterih etinih vpraanj in drubenih posledic, ki izhajajo iz raziskovanja moganov.
9 10 11 12 13 14 15 16
25
27
30
35
37
39
41
44
17 18 19
47
52
54
20
56
Za naroilo dodatnih kopij ter za dostop do elektronske izdaje knjiice poglejte na: http://www.sinapsa.org/TM/nevroznanost.php
loveki centralni ivni sistem Human central nervous system showing the brain and spinal cord hrbtenjaa mogani in
nazaj v talamus. Ta vidik povratne povezave je vznemirljiva znailnost moganov: informacija ne potuje samo v eno smer. Hipotalamus nadzira funkcije, kot so hranjenje in pitje, uravnava pa tudi izloanje hormonov, vpletenih v spolne funkcije. Moganski polobli (hemisferi) sta sestavljeni iz globokih jeder (s tujko: bazalnih ganglijev) v notranjosti in velike toda tanke povrinske plasti nevronov, ki sestavljajo sivino moganske skorje. Bazalni gangliji igrajo osrednjo vlogo v zaenjanju in nadzoru gibanja (ve v 7. poglavju, o gibanju). Stisnjena v omejeni prostor lobanje, se mora moganska skorja nagubati in zviti v vijuge, kar omogoa plasti nevronov, da dosee dosti vejo povrino, kot bi bilo sicer mono. Tkivo moganske skorje je najvije razvito podroje lovekih moganov in je tirikrat veje kot pri gorilah. Razdeljeno je v veliko tevilo diskretnih podroij, ki se med seboj razlikujejo po slojih, ki jih gradijo, in povezavah, ki jih tvorijo. Funkcije mnogih teh podroij e poznamo: tako loimo vidno, sluno in vohalno podroje, senzorina podroja, ki dobivajo informacijo iz koe (imenovana somestetina podroja), in razlina motorina podroja. Poti iz senzorinih receptorjev v mogansko skorjo in iz skorje v miice preijo z ene strani na drugo. Tako so torej gibanja v desni strani telesa nadzorovana v levi strani moganov (in obratno). Podobno poilja leva stran telesa senzorine signale v desno poloblo, tako da na primer informacije o zvokih, ki jih zazna levo uho, veinoma doseejo skorjo desne poloble. Kljub temu pa polobli ne delujeta izolirano druga od druge: leva in desna moganska skorja sta povezani z debelim snopom vlaken, imenovanim korpus kalozum. Mogansko skorjo potrebujemo za izvajanje hotenih gibov, za razumevanje jezika, govorjenje in vije funkcije, kot sta razmiljanje in pomnjenje. Mnogo teh funkcij opravljata obe strani moganov, toda nekatere so predvsem izraz delovanja le ene od obeh polobel. Poznamo e podroja, povezana z nekaterimi vijimi funkcijami, kot na primer z govorom (ki ima pri veini ljudi sede v levi polobli). Vsekakor pa se moramo o moganih e veliko nauiti, predvsem o zanimivih temah, kot je na primer zavest. Zato je raziskovanje funkcij moganske skorje eno najbolj aktivnih in vznemirljivih podroij raziskav v nevroznanosti.
Stranski pogled na mogane, ki kae razmejitev med poloblama, mogansko deblo in njegovo raziritev male mogane.
moganska polobla mali mogani mogansko deblo
Preni prerez skozi mogane, ki gre skozi bazalne ganglije in korpus kalozum.
moganska polobla korpus kalozum bazalni gangliji
hrbtenjae
piramidna celica
Pyramidal cell
malih moganov
Cell Body
dendrites, a cell body, an axon and synaptic terminals. Kot je bilo opisano v prejnjem poglavju, je nevron sestavljen This structure reflects its functional subdivision into iz dendritov, telesa, aksona in sinaptinih koniev. receiving, integrating and transmitting compartments. Ta struktura odseva funkcionalno razdelitev cell-bodyv Roughly speaking, the dendrite receives, the nevrona sprejemni, povezovalni in posredovalniapredelek. Grobo reeno, integrates and the axons transmit - concept called dendrit sprejema informacijo, telo jo poveeprocess polarization because the information they z informacijo iz drugih dendritov, only one direction. supposedly goes in akson pa jo posreduje naprej ta nain organizacije imenujemo polarizacija, ker informacija potuje samo v eno smer. Dendrites Cell Body Axon Synapse
dendriti telo celice akson sinapsa
The dynamic neuron Dinamien nevron chapter, a neuron consists of As we described in the last
Axon akson
Receiving
prejemanje
Integrating
povezovanje
Transmitting
posredovanje
Inside neurons are many inner compartments. These V nevronu je mnogo notranjih predelkov. Te in the cell body, consist of proteins, mostly manufactured sestavljajo beljakovine, ki so veinoma narejene v telesu nevrona in se do that are transported along the cytoskeleton. Tiny predelkov prenesejo po citoskeletu. the dendrites called protuberances that stick out from Iz dendritov se iztezajo drobni izrastki, imenovaniare where incoming se pojavijo, dendritic spines. These dendritski trni. Ti axons make kjer prihajajoiconnections. Proteins transported to the ki most of their aksoni tvorijo najve povezav. Beljakovine, potujejo doimportantpomembne za izgradnjo in vzdrevanje spines are trnov, so for creating and maintaining neuronal povezav. Te beljakovine neprestano kroijo ko stare over, connectivity. These proteins are constantly turning opravijo svojo nalogo, jih zamenjajo nove. Vsa ta aktivnost potrebuje being replaced by new ones when theyve done their job. energijo,activity needs fuel and there are (mitohondriji), ki All this zato so v celici tovarne energije energy factories (mitochondria) inside the cell that keep it all working. The omogoajo, da vse deluje. Konii aksonov se odzivajo tudi na end-points of the axons rastni faktorji. Akson te called molekule, ki jih imenujemoalso respond to moleculesrastne growth spusti v These factors are taken do telesa celice, faktorjefactors. celico, nato se prenesejo up inside and then transported to the cell genov in preko njih na izdelavo kjer vplivajo na izraanje body where they influence the novih expression of neuronal da nevron hence dalje dendrite ali proteinov. To omogoa, genes and izgradithe manufacture of new proteins.dinamine spremembe svoje oblike longer naredi druge These enable the neuron to grow ali funkcije. dendrites or make in obveevalci ves as potujejo v shape Informacija, hranila yet other dynamic changes to its telo or function. Information, nutrients and messengers flow to celice in iz njega. and from the cell body all the time.
Like any structure, it has to hold together. The outer membranes of neurons, made of fatty substances, are Kot vsaka struktura, mora nevron nekako drati skupaj. draped around a cytoskeleton that is built up of rods of Zunanje membrane nevrona, sestavljene iz lipidnih snovi, so tubular and filamentous proteins that extend out into napete okoli citoskeleta, ki je zgrajen iz paliic, tubularnih in dendrites and axons alike. The structure is a bit like a canvas vlaknastih (filamentoznih) beljakovin, of seframe tent. stretched over the tubular skeleton ki a iztezajo v dendrite in aksone. Struktura jeapodobnaare in constant motion,je The different parts of neuron otorskemu platnu, ki a napeto okrog cevastega ogrodja otora.its own activity and process of rearrangement that reflects Razlini deli nevrona so v neprestanem gibanju, v dendrites change shape, odseva that of its neighbours. The procesu reorganizacije, ki lastno aktivnost nevrona in and withdrawing others, and the sprouting new connections aktivnosti njegovih sosedov. Dendriti spreminjajo obliko, brstijo v nove povezave intalk a bit axons grow new endings as the neuron struggles to se umikajo iz starih,bitaksonov rastejoothers. more loudly, or a iz more softly, to novi konii, ko se nevroni borijo, da bi govorili glasneje, ali malo neneje z drugimi nevroni.
Dendritski trni so drobni tiny green protuberances sticking Dendritic spines are the zeleni izrastki, ki trlijo iz zelenih dendritovthe green To so mesta, a neuron. This issinapse. out from nevrona. dendrites of kjer se nahajajo where synapses are located.
Akcijski potencial
Da se omogoi prenaanje sporoila od nevrona do nevrona, mora signal najprej potovati po aksonu. Kako nevroni to naredijo? Odgovor se skriva v uporabi energije, ki je skrita v fizikalnih in keminih gradientih preko membrane nevronov, in v zdruitvi te energije na ustrezen nain. Aksoni nevronov prenaajo
z dendritov kot kakni mikrofoni v iskanju ibkega signala. Komunikaciji med ivnimi celicami na teh kontaktnih tokah pravimo sinaptini prenos in vkljuuje kemini proces, ki bo opisan v naslednjem poglavju. Ko do dendrita pride eden od keminih obveevalcev, ki je bil izstreljen skozi pranjo, ki louje dendrit od aksona, se v dendritskem trnu sproi miniaturen elektrini tok. Po navadi gre za tokove, ki prihajajo v celico, imenovane ekscitacija, lahko pa gre tudi za tokove iz celice, imenovane inhibicija. Vsi ti pozitivni in negativni valovi toka se zberejo v dendritih in razirijo do telesa celice. e se ne setejejo do velike aktivnosti, kmalu zamrejo in se ni ne zgodi. e pa se tokovi setejejo do vrednosti, ki presega prag, nevron polje sporoilo ostalim nevronom. Nevron je torej neke vrste miniaturno raunalo: neprestano seteva in odteva. To, kar priteva in odteva, so sporoila, ki jih prejema od drugih nevronov. Nekatere sinapse povzroijo ekscitacijo, druge inhibicijo. Kako ti signali vplivajo na obutja, misli in gibanje, je odvisno od omreja, v katerega so nevroni vpleteni.
elektrine pulze, imenovane akcijski potenciali. Ti potujejo vzdol ivnih vlaken kot val, ki potuje po napeti vrvi, ki jo zazibamo na eni strani. To je tako, ker vsebuje membrana ionske kanalke, ki se odpirajo in zapirajo in na ta nain nadzirajo pretok elektrino nabitih ionov. Nekateri kanalki prepuajo natrijeve ione (Na+), drugi kalijeve (K+). Ko so kanalki odprti, Na+- ali K+-ioni steejo v nasprotno smer od keminega in elektrinega gradienta (od tam, kjer jih je ve,
Akcijski potencial
Raziskovalna obzorja
Zgornja ivna vlakna (aksoni so vijoliasti) so ovita v Schwannove celice (vrsta glije; rdee), ki izolirajo elektrino prevajanje nevrona od njegove okolice. Barve so fluorescentne kemikalije, ki kaejo novo odkrite komplekse beljakovin. Dedna bolezen, ki vodi v izgubljanje miic, povzroi poruitev teh beljakovinskih kompleksov.
Nove raziskave nam razkrivajo beljakovine, ki sestavljajo mielinsko ovojnico. Ta odeja onemogoa, da bi ionski tokovi puali na napanem mestu, toda na doloenih intervalih celice glije pustijo pranjo. V tej pranji v mielinski ovojnici akson nakopii svoje Na+- in K+-kanalke. Ti snopi ionskih kanalkov delujejo kot ojaevalci, ki spodbujajo in ohranjajo akcijski potencial, ko dobesedno skae vzdol ivca. To je lahko zelo hitro. V mieliniziranih nevronih lahko akcijski potencial dejansko drvi s hitrostjo 100 metrov na sekundo! Akcijski potenciali imajo znailnost, da gre pri njih za vse ali ni: ne razlikujejo se v velikosti, temve v pogostosti pojavljanja. Tako je edini nain za kodiranje moi ali trajanja draljaja v posamezni celici spreminjanje frekvence akcijskih potencialov. Najuinkoviteji nevroni lahko prevajajo akcijske potenciale s frekvencami do 1000-krat na sekundo.
Alan Hodgkin in Andrew Huxley sta dobila Nobelovo nagrado za odkritje mehanizma prenosa ivnega impulza. V raziskavah v Plymouthskem morsko-biolokem laboratoriju (Plymouth Marine Biology Laboratory) sta uporabila velikanski akson iz orjakega lignja.
Izolacija aksonov
V mnogih aksonih potujejo akcijski potenciali razmeroma dobro, toda ne zelo hitro. V drugih akcijski potencial prepotuje akson, kot bi trenil. To se zgodi, ker so dolgi odseki aksona oviti z maobno, izolirno odejo, imenovano mielinska ovojnica, narejeno iz ovoja raztegnjenih membran glije.
Kemijski obveevalci
Akcijski potenciali se prenaajo po aksonih do specializiranih regij, imenovanih sinapse, kjer aksoni vzpostavijo stik z dendriti drugih nevronov. Sinapse so sestavljene iz presinaptinega ivnega konia, postsinaptine komponente, ki je pogosto na dendritskem trnu, in drobne sinaptine pranje, ki ju louje. Elektrini tok, ki je odgovoren za potovanje akcijskega potenciala vzdol aksona, ne more premostiti sinaptine pranje. Prenos preko pranje izvrijo kemini obveevalci, imenovani nevrotransmitorji. - interagira s posebnimi beljakovinskimi strukturami na membrani naslednjega nevrona, imenovanimi receptorji. Tudi celice glije obdajajo sinaptino pranjo. Nekatere imajo stalno pripravljene miniaturne sesalce, imenovane transporterji, ki imajo nalogo posesati nevrotransmitorje iz pranje. To oisti kemine obveevalce iz pranje pred prihodom naslednjega akcijskega potenciala. Ampak ni ni vreno stran te celice glije obdelajo transmitor in ga poljejo nazaj, da se shrani v shranjevalne vezikule ivnih koniev za nadaljnjo uporabo. Nevrotransmitorji pa se ne oistijo iz sinapse samo z gospodinjskimi opravili celic glije. Vasih nevron sam rpa molekule nevrotransmitorja nazaj v svoje ivne konie. Drugod pa razgradijo nevrotransmitor encimi v sinaptini pranji.
Slika v ozadju: kemini obveevalci, zapakirani v kroglaste vreke, ki so pripravljene, da sprostijo svojo vsebino v sinaptine stike.
Shranjevanje in sproanje
Nevrotransmitorji so shranjeni na koncih aksonov (v ivnih koniih) v drobnih kroglastih vrekah, imenovanih sinaptine vezikule. Obstajajo vezikule za shranjevanje in vezikule, blie membrani ivnega konia, ki so pripravljene, da sprostijo svojo vsebino. Prihod akcijskega potenciala v presinaptino podroje sproi odprtje ionskih kanalkov, ki spustijo v koni kalcijeve ione (Ca2+). Kalcij aktivira encime, ki delujejo na paleto presinaptinih beljakovin z eksotinimi imeni, kot snare, tagmin in brevin - zares dobra imena za akterje nove znanstvene pustolovke. Nevroznanstveniki so pravkar odkrili, da te presinaptine beljakovine tekmujejo pri oznaevanju in lovljenju ostalih beljakovin, kar povzroi, da se vezikule, pripravljene, da sprostijo svojo vsebino, zlijejo z membrano, se odprejo in sprostijo kemini obveevalec iz ivnega konia. Ti obveevalci nato difundirajo preko 20 nanometrov iroke sinaptine pranje. Sinaptine vezikule se tvorijo ponovno, ko se njihove membrane vsrkajo nazaj v ivni koni, kjer se ponovno napolnijo z nevrotransmitorjem za naslednja sproanja v neprekinjenem reciklirajoem se procesu. Ko prispe nevrotransmitor na drugo stran sinaptine pranje, kar se zgodi neverjetno hitro - v manj kot milisekundi
metabotropni receptor
neurotransmitor G-protein
receptor
Ionotropni receptorji (levo) imajo kanalke, skozi katere potujejo ioni (kot sta Na+ in K+). Kanalek je sestavljen iz petih podenot, organiziranih v cevko. Metabotropni receptorji (desno) nimajo kanalkov, ampak so povezani s proteini G na notranji strani celine membrane, ki posredujejo sporoilo naprej.
Prepoznavanje obveevalcev
Med mnogimi obveevalci, ki delujejo na receptorje, vezane na proteine G, so acetilholin, dopamin in noradrenalin. Nevroni, ki sproajo te transmitorje, nimajo le druganega vpliva na celice od nevronov z ekscitatornimi in inhibitornimi transmitorji, ampak je tudi njihova anatomska organizacija drugana, ker jih je relativno malo, toda njihovi aksoni se iztezajo (projicirajo) iroko skozi mogane (poglej sliko). V lovekih moganih je le 1600 noradrenalinskih nevronov, toda le-ti razpoiljajo aksone v vse predele moganov in v hrbtenjao. Ti nevromodularni transmitorji ne posredujejo lokalizirane senzorine informacije, ampak natanno uglasijo raztresene skupke nevronov in optimizirajo njihovo delovanje. Noradrenalin se sproa v odzivu na razline oblike novosti in stresa ter pomaga organizirati kompleksen odgovor posameznika na te izzive. Veliko omreij mora vedeti, da je organizem pod stresom. V poskusu na ivali naredi dopamin nekatere situacije nagrajujoe, tako da deluje na moganske centre, povezane s pozitivnimi ustvi (ve v 4. poglavju, o mamilih in moganih). V nasprotju z njima pa acetilholin deluje na oba opisana naina. Deluje tako na ionotropne kot na metabotropne receptorje. Bil je prvi nevrotransmitor, ki so ga odkrili. Uporablja ionske mehanizme za prenos signala preko ivno-miinega stika med motorinimi nevroni in progastimi miicami. Lahko pa deluje tudi kot nevromodulator. Tako deluje, na primer, ko eli usmeriti pozornost na nekaj - uglasi nevrone v moganih, da se osredotoijo le na pomembno informacijo.
+20 0 -20 -40 -60 -80 -100 0 10 20 30 40 epsp prag ipsp mirovanje vzburjenje
Ekscitatorni postsinaptini potencial (epsp) je sprememba membranskega potenciala iz -70 mV na vrednost, blijo 0 mV. Inhibitorni postsinaptini potencial (ipsp) ima nasprotni uinek.
striatum
sept um
talamus
HP
SN
hipokampus amigdala
LC RF
cerebelum
noradrenalin
hrbtenjaa
Noradrenalinske celice se nahajajo v lokusu ceruleusu (LC). Aksoni teh celic se iztezajo skozi mezencefalon, na primer hipotalamus (HP), skozi male mogane in mogansko skorjo. (RF - retikularna formacija, SN - substanca nigra)
Mamila in mogani
Zdi se, da si veliko tevilo ljudi mono eli s pomojo mamil spreminjati stanje svoje zavesti. Nekateri uivajo snovi, ki aktivirajo mogane tako, da ostajajo budni in lahko prepleejo vso no. Drugi uporabljajo pomirjevala. Lahko pa tudi snovi, ki jim omogoajo doivljati nove oblike zavesti in s pomojo katerih pozabljajo na vsakodnevne teave. Vsa ta zdravila na razline naine vplivajo na prenaalce in druge kemine sporoilne sisteme v moganih. V veini primerov ta zdravila posegajo v tisti del moganov, ki je odgovoren za dojemanje uitka in nagrade oz. vplivajo na psihine procese, ki so pomembni pri hranjenju, pitju, spolnih funkcijah ter uenju in pomnjenju.
nastanek zasvojenosti. Odvisnost je proces, kjer se telo in mogani poasi prilagodijo ponavljajoemu se jemanju mamila. Mehanizmi, ki vodijo do nastanka odvisnosti, e niso povsem pojasnjeni. Kljub temu, da so mesta delovanja heroina, amfetaminov, nikotina, kokaina in kanabisa razlina, vse od natetih substanc povzroijo, da se v doloenem podroju moganov povea sproanje keminega prenaalca dopamina. Ni nujno, da le dopamin sproi nastanek obutka ugodja, vendar je z zdravili in mamili povzroeno sproanje dopamina konna skupna pot, ki v vseh teh primerih posreduje pri nastanku obutka ugodja v moganih. Obutek zadovoljstva mami posameznika, naj nadaljuje z jemanjem mamila.
Amfetamini
Amfetamini so sintetine snovi, med katere spadajo tudi deksedrin, speed in metamfetaminski derivat ekstazi. Te snovi povzroijo sproanje dveh prenaalcev v osrednjem ivevju. Eden od njih je dopamin, kar razloi poveano budnost in izrazit obutek ugodja, ki ga povzroajo amfetamini. Drug prenaalec je serotonin, za katerega menimo, da tudi vpliva na dobro poutje; povzroi pa tudi sanjam podobno stanje, med katerim se pojavijo prividi (halucinacije). Deksedrin in speed vplivata predvsem na sproanje dopamina, ekstazi pa predvsem na sproanje serotonina. d-LSD, ki povzroa e ve prividov kot amfetamini, deluje prek serotoninskega sistema. Amfetamini so moni psihostimulansi in so v vejih odmerkih nevarni. Poskusi na ivalih so pokazali, da ekstazi povzroi dolgotrajno, lahko celo stalno zmanjanje tevila serotoninskih ivnih celic. To je lahko tudi podlaga za krizo v sredini tedna, ki se pojavlja pri osebah, ki konec tedna uivajo ekstazi. Zaradi jemanja ekstazija umre vsako leto ve deset ljudi. Jemanje deksedrina in speeda lahko povzroi shizofreniji podobne duevne motnje. Lahko pa vas prevzame misel, da bi speed pomagal pri opravljanju izpitov. Naj vas ne zamika, zanesljivo ne pomaga.
Nikotin
Nikotin je aktivna snov v vseh tobanih izdelkih. Nikotin v moganih uinkuje prek istih receptorjev, na katere se vee tudi prenaalec acetilholin. Nikotin stimulira fizioloke mehanizme, odgovorne za budnost. Zaradi tega ne presenea, ko kadilci pravijo, da jim cigarete izboljajo zmonost koncentracije in jih hkrati pomirjajo. Teava je v tem, da ima nikotin velik potencial za nastanek zasvojenosti in mnogi trdovratni kadilci nadaljujejo s kajenjem samo zato, da prepreujejo neprijetne obutke, ki se pojavijo, ko ne kadijo. Uitka ob kajenju pa e dolgo ni ve. Nikotin ne povzroa bolezni osrednjega ivevja, ogroa pa dihala. Dolgotrajna izpostavljenost dihal tobanemu dimu lahko povzroi pljunega raka ter druge bolezni dihal, srca in oilja. V letu 2004 je 57 od vsakih 100.000 prebivalcev Slovenije razvilo pljuni rak, bolezen, ki je najtesneje povezana s kajenjem.
Heroin
Heroin je sintetini derivat morfina, zdravila rastlinskega izvora. V osrednjem ivevju heroin uinkuje na ivne celice, ki za prenaalce uporabljajo endorfine. Ta sistem je pomemben za nadziranje boleine. Snovi, ki delujejo tako kot endorfini, so zelo uinkovita protiboleinska zdravila. Heroin se ali vbrizga v ilo ali pokadi. Zauit povzroi takojen obutek ugodja, verjetno zaradi delovanja endorfinov na mezolimbini sistem (del moganov, ki posreduje obutek ugodja). Heroin ima veliko zasvojitveno zmonost. Ko se razvija zasvojenost, obutki ugodja hitro izzvenijo, nadomesti pa jih stalno hlepenje po novem odmerku heroina. Heroin je zelo nevarno mamilo, saj e nekoliko zvean odmerek lahko povzroi smrt (zavira nadzor dihanja). Heroin je uniil e veliko ivljenj.
Kanabis
Kanabis je ime rastline, katere posuene liste, stebla, semena in cvetove poznamo tudi kot marihuano. Kanabis predstavlja uganko, ker deluje na del osrednjega ivevja, ki za prenaalce uporablja kanabisu sorodne molekule. Ta del moganov nadzoruje miice in uravnava obutljivost za boleino. Kanabis je, e se ga pravilno uporablja, zelo uinkovito in varno zdravilo. Je pa tudi strup, ki deluje sproajoe, izbolja poutje ter povzroa sanjam podobno stanje, ko drugae zaznavamo zvoke, barve in as. Ni znano, da bi kdo umrl zaradi zastrupitve s kanabisom, veji odmerki pa so pri nekaterih povzroili neprijetne panine reakcije. Nekateri menijo, da bi morali kanabis legalizirati, s tem bi prerezali povezavo med dobavo kanabisa in drugih veliko bolj nevarnih substanc. Na alost je kajenje, tako kot pri nikotinu, najbolj uinkovit nain, da pride kanabis v telo. Kanabisov dim vsebuje priblino isto meanico strupov kot cigarete (pogosto pa se ga kadi, zmeanega s tobakom). Kadilci kanabisa pogosteje zbolijo zaradi bolezni dihal in, eprav to e ni dokazano, naj bi pri njih obstajalo tudi veje tveganje za nastanek pljunega raka. Priblino eden od desetih uivalcev kanabisa lahko postane
Kokain
Kokain je e ena snov rastlinskega izvora, ki povzroi zelo mone obutke ugodja ter deluje psihostimulativno. Kokain deluje podobno kot amfetamini. Povzroi, da se v moganih poveata koliini dopamina in serotonina. Tako kot heroin, je tudi kokain zelo nevarno mamilo. Posamezniki, ki uivajo kokain, sploh pa e ga kadijo (crack), hitro postanejo nasilni. Povean odmerek je lahko usoden. Zasvojitveni potencial je visok, stroki zagotavljanja rednih odmerkov kokaina pa veliko uporabnikov vodijo v kriminal.
10
Tip in boleina
Tip je nekaj posebnega stisk roke, poljub, krst. Omogoa nam prvi stik s svetom. Receptorji so uglaeni na razline vidike somatosenzornega sveta (na dotik, temperaturo in poloaj telesa), drugi receptorji pa so uglaeni na obutek boleine. Vzdol telesa je mo razlikovanja zelo razlina. Na nekaterih predelih, kot so konice prstov, je obutljivost odlina. Pri aktivnem preiskovanju okolja s tipanjem je pomembna povezava z motorinim sistemom. Boleina nas opozarja na grozeo ali dejansko okvaro naega telesa. Ima moan ustveni vpliv in je podrejena uinkovitim kontrolam znotraj telesa in moganov.
telesca) prilagajata hitro in se tako najbolje odzivata na hitro spreminjajoe se draljaje (obutek vibriranja in drhtenja), Merklove tipalne ploice se dobro odzivajo na dolgotrajne draljaje na koi (obutek pritiska), medtem ko se Ruffinijeva vretena najbolje odzivajo na poasi spreminjajoi se dotik. Pomemben koncept v povezavi s somatosenzorinimi receptorji je receptivno polje, ki predstavlja del povrine koe, v katerem se vsak posamezen receptor odziva. Pacinijeva telesca imajo veliko veja receptivna polja kot Meissnerjeva telesca. Ti in drugi receptorji omogoajo, da lahko obutimo draljaje po celotni povrini telesa. Ko receptorji zaznajo draljaj, poljejo impulze vzdol senzornih ivcev do zadajnjih korenin spinalnih ivcev v hrbtenjai. Aksoni, ki povezujejo receptorje za tip s hrbtenjao, so debela mielinizirana vlakna. Ta prevajajo informacijo iz perifernih delov telesa proti moganski skorji (korteksu) zelo hitro. Mraz, toploto in boleino zaznajo tanki aksoni, ki imajo gole konie (brez oblikovanih receptorjev). Ti informacijo prevajajo poasneje. Receptorji za temperaturo se lahko adaptirajo (glej okvirek z eksperimentom). Relejne postaje ivne poti za tip (kjer so sinapse s preklopi na nove nevrone) se nahajajo v hrbtenjai in talamusu, nato pa se informacije projicirajo v primarno senzorno podroje moganske skorje, ki ga imenujemo somatosenzorini korteks. ivne poti se kriajo, tako da je desna stran telesa zastopana v levi hemisferi, leva stran telesa pa v desni hemisferi. Preizkus temperaturne adaptacije
leza znojnica
Pacinijevo telesce
Eksperiment je zelo preprost. Potrebujete priblino en meter dolgo kovinsko palico (kot je na primer drog za brisao) in dve vedri vode. Eno vedro naj ima precej vroo vodo, drugo pa im bolj mrzlo vodo. Levo roko potopite v eno vedro, desno pa v drugo, v njih pa ju zadrite vsaj minuto. Potem vzemite roki iz vedra, ju zelo hitro posuite in zgrabite kovinsko palico. utili boste, kot da sta dva konca palice razline temperature. Zakaj? Informacije iz telesa so sistematino razporejene vzdol somatosenzorine moganske skorje tako, da predstavljajo celotno povrino telesa. Nekateri deli telesa, kot so konice prstov in usta, imajo veliko gostoto receptorjev in skladno s tem tudi veliko tevilo senzorinih nevronov. Podroja, kot je hrbet, imajo manje tevilo receptorjev in nevronov. Gostota nevronov je v somatosenzorini skorji povsod enaka. Zaradi
11
Boleina
eprav jo velikokrat skupaj s tipom klasificirajo med ute koe, je boleina pravzaprav funkcionalno drugaen sistem, pri emer ima tudi precej drugano anatomsko organizacijo. Njene glavne znailnosti so obutek neprijetnosti, razlinost med posamezniki in presenetljiva znailnost, da nudi informacija, pridobljena iz receptorjev za boleino, malo podatkov o naravi draljaja (med boleino zaradi odrgnine in zaradi pekoe koprive je le malo razlike). Antini Grki so imeli boleino za ustvo in ne obutek. S pomojo snemanja elektrine aktivnosti posameznih ivalskih senzorinih vlaken so ugotovili, da ta kaejo odzive na draljaje, ki povzroajo ali samo napovedujejo okvaro tkiva na primer na mone mehanine draljaje (kot je ipanje), visoko vroino in raznolike kemine draljaje. Vendar pa nam takna vrsta eksperimentov ne pove veliko o subjektivnem doivljanju boleine. S pomojo molekularnih biolokih tehnik so odkrili zgradbo in znailnosti velikega tevila nociceptorjev. Med njimi so receptorji, ki se odzivajo na vroino nad 46 C, na kislost tkiva in presenetljivo na aktivne sestavine pekoih feferonov. eprav obstajajo, genov za receptorje, ki se odzivajo na mone mehanine draljaje, e niso identificirali. Na kodljive draljaje se odzoveta dve vrsti perifernih dovodnih vlaken: relativno hitra mielizirana vlakna A in zelo fina, poasna, nemielizirana vlakna C. Obe vrsti vlaken vstopata v hrbtenjao, kjer se povezujeta z vrsto nevronov, ki posredujejo signal v mogansko skorjo. Signal potuje navzgor po dveh vzporednih poteh, pri emer je ena odgovorna za lokalizacijo boleine (podobna je poti za tip), druga pot pa je odgovorna za ustveni vidik boleine.
Homunkulus. Vzdol povrine somatosenzorine skorje je prikazana slika loveka, ki je proporcionalna glede na to, koliko receptorjev prinaa informacijo v ta predel iz posameznih delov telesa. Zaradi tega je oblika popaena.
Prefinjena mo razlikovanja
Sposobnost zaznati fine draljaje se zelo razlikuje po razlinih delih telesa ter je najbolj razvita v konicah prstov in ustnicah. Naa koa je dovolj obutljiva, da lahko prepoznamo izboklinico, ki je visoka manj kot stotinko milimetra kar omogoa slepim, da berejo Braillovo pisavo. Eno izmed raziskovalnih podroij se ukvarja z vpraanjem, kako razlini tipi receptorjev prispevajo k nalogam, kot je na primer razlikovanje med teksturami ali prepoznavanje oblike objektov. Tip ni pasivno utilo, ki se odziva le na podane draljaje, ampak sodeluje tudi pri aktivnem nadzoru gibanja. Nevroni, ki v motorinem predelu moganske skorje kontrolirajo miice za premikanje prstov, prejemajo senzorino informacijo iz senzorinih receptorjev v konicah prstov. Bi lahko kako bolje zaznali predmet, ki nam polzi iz rok, kot ravno preko hitre komunikacije med senzorinim in motorinim sistemom? Navzkrina komunikacija med senzorinim in motorinim sistemom se prine v hrbtenjai in vkljuuje proprioceptivno povratno informacijo motorinim nevronom, proces pa se potem nadaljuje na vseh ravneh somatosenzorinega
12
morfin
metenkefalin
sivina) s posredovanjem ivne projekcije iz mezencefalona v hrbtenjao povzroi izrazit dvig praga boleine. V to dogajanje je vkljuenih veliko nevrotransmitorjev, med drugim tudi endogeni opioidi, kot je metenkafalin. Na receptorje, na katere delujejo endogeni opioidi, deluje tudi zaviralec boleine morfin. Nasproten pojav - poveanje boleine - imenujemo hiperalgezija. Prag boleine se pri tem pojavu znia, povea se intenzivnost boleine, vasih pa se pojavi poveanje boleega predela ali celo boleina v odsotnosti kodljivega draljaja. Hiperalgezija vkljuuje poveano obutljivost perifernih receptorjev in druge kompleksne pojave na razlinih ravneh boleinskih poti, ki potekajo navzgor. Te vkljuujejo interakcijo kemino uravnavane ekscitacije in inhibicije. Hiperalgezija, kakrno ugotavljamo pri stanjih kronine boleine, je posledica poveane ekscitacije in zmanjane inhibicije. Vzrok za to se nahaja predvsem v spremembah odzivnosti nevronov, ki procesirajo senzorine informacije. Pomembne spremembe se zgodijo v molekulah receptorjev, ki posredujejo aktivnost udeleenih nevrotransmitorjev. Kljub velikemu napredku pri razumevanju celinih mehanizmov hiperalgezije, je klinino zdravljenje kronine boleine na alost e vedno nezadostno.
Ascendentne poti boleine, ki vodijo od podroij hrbtenjae (na dnu slike) do razlinih podroij v moganskem deblu in skorji, med drugim v ACC (anteriorni cingulatni korteks) in v inzulo.
Po slednji poti se prenaajo signali v popolnoma drugane predele kot je somatosenzorini del skorje, to je v sprednjo (anteriorno) cingulatno skorjo in inzularno skorjo (inzulo). S pomojo hipnoze in moganskega slikanja so eksperimentalno uspeli loiti isto zaznavo boleega draljaja od obutka neprijetnosti, ki ga ta izzove. Preizkuanci so potopili roke v tako vroo vodo, da je povzroala boleino. V hipnozi jim je bilo sugerirano, naj se zvea ali zmanja intenziteta boleine ali obutek neprijetnosti boleine. S pomojo pozitronske emisijske tomografije (PET) so ugotovili, da se je med spremembami intenzitete boleine aktivirala somatosenzorina skorja, medtem ko je obutek neprijetnosti boleine spremljala aktivacija v sprednji cingulatni skorji.
Raziskovalna obzorja
Za lajanje boleine uporablja tradicionalna kitajska medicina akupunkturo. Oseba, ki pacienta zdravi, vstavi tanke iglice v koo na tono doloena mesta na telesu, imenovana meridiane, nato pa iglice vrti ali trese. Znano je, da akupunktura boleino laja, vendar nihe ne ve, kako. Da bi ugotovili, kako akupunktura deluje, so pred tiridesetimi leti na Kitajskem odprli raziskovalni center. Raziskovalci so ugotovili, da elektrina stimulacija z doloeno frekvenco vibriranja sproi sprostitev endogenih opioidov endorfinov, kot so metenkefalini, medtem ko stimulacija na drugi frekvenci aktivira sisteme, obutljive na dinorfine. Te ugotovitve so vodile k razvoju poceni elektrine akupunkturne naprave (na levi), ki jo lahko namesto zdravil uporabljamo za lajanje boleine. Par elektrod namestimo na toke Heku na roki (na desni), drugi par pa na mesto boleine.
13
Vid
Ljudje smo ivali, ki svoje oi in vid stalno uporabljamo za sprejemanje odloitev o svetu, ki nas obdaja. Z naprej usmerjenimi omi, ki so lastnost primatov nasploh, uporabljamo vid za zaznavanje tistih vidikov okolja, ki so oddaljeni od naih teles. Svetloba je oblika elektromagnetne energije, ki vstopi v nae oi ter deluje na fotoreceptorje v mrenici. Slednje sproi vrsto procesov, katerih posledica je oblikovanje ivnih impulzov, ki potujejo preko poti in omreij predelov moganov, namenjenih vidu. Poti, ki loeno vodijo v mezencefalon in mogansko skorjo, posredujejo razline vidne funkcije, kot so prepoznavanje in predstavljanje gibanja, oblik, barv in drugih prepoznavnih lastnosti vidnega sveta. Nekatere izmed njih so dostopne zavestnemu doivljanju. V skorji so nevroni v tevilnih razlinih vidnih podrojih specializirani za oblikovanje razlinih vrst vidnih presoj.
pada nanjo, v mogane, bi njeno videnje zahtevalo drugega opazovalca, ki bi jo gledal - osebo znotraj moganov! Da bi se izognili neskonni regresiji, ki niesar ne bi pojasnila, smo sooeni z resnino velikim problemom, ki ga morajo razreiti mogani - kako uporabiti kodirana sporoila iz oi za interpretacijo in sprejemanje odloitev o vidnem svetu. Ko je slika izostrena na mrenici, se 125 milijonov fotoreceptorjev, ki so razporejeni preko povrine mrenice, odzove na svetlobo, ki pada nanje, z ustvarjanjem drobnih elektrinih potencialov. Ti signali preko sinaps preidejo skozi omreje celic v mrenici in na koncu vzburijo mrenine ganglijske celice, katerih aksoni se zdruijo v optini ivec. Slednji vstopi v mogane, kamor prenese akcijske potenciale razlinim vidnim podrojem z jasno opredeljenimi funkcijami.
Osvetljeno oko
Svetloba vstopi v oko skozi zenico, roenica in lea jo izostrita na mrenici, ki lei v zadnjem delu oesa. Zenico obkroa pigmentirana arenica, ki se lahko kri in iri ter tako spreminja velikost zenice glede na spremembe svetlosti okolja. Oko si pogosto predstavljamo kot kamero, ki ustvarja sliko sveta, a ta metafora je zavajajoa iz nekaj razlogov. Prvi, v oesu se nikoli ne oblikuje statina slika, saj se oi stalno premikajo. Drugi, tudi e bi mrenica poslala sliko, ki
svetloba
sarenica
zenica
rozenica
mreznica
leca
Mrenica. Svetloba preseva skozi vlakna oesnega ivca in omreja celic (npr. bipolarnih celic) ter vpada na paliice in epke na zadnji strani mrenice.
Veliko je e znanega o najzgodnejih stopnjah vidnega procesiranja. Najtevilneji fotoreceptorji, imenovani palike, so priblino tisokrat bolj obutljivi kot manj tevilni fotoreceptorji druge vrste, imenovani epki. Grobo povedano, ponoi vidimo s palikami in podnevi s epki. Obstajajo tri vrste epkov, ki so obutljivi na razline valovne doline vidne svetlobe. Trditi, da epki ustvarijo barvni vid, bi bilo precej poenostavljeno, vsekakor pa so kljuni zanj. e epke pretirano izpostavimo doloeni barvi, se njihovi pigmenti prilagodijo in nato podajo manji prispevek k nai zaznavi barve kratek as po tem (poglej okvir s preizkunjo).
14
Nepremino se osredotoite na majhen fiksacijski kriec (+) med dvema velikima krogoma vsaj za 30 sekund. Potem prenesite pogled na spodnji fiksacijski kriec. Dva rumena kroca se bosta sedaj zdela drugane barve. Lahko morda razmislite, zakaj se to zgodi?
Poti iz oi v mogane.
Vidno skorjo sestavlja vrsta polj, ki so posveena razlinim vidikom vidnega sveta, kot so oblika, barva, gibanje, razdalja in podobno. Njihove celice so razporejene v stolpiih. Pomemben koncept, povezan s celicami, ki procesirajo vid, je receptivno polje - podroje mrenice, preko katerega se bo celica odzvala na zanjo relevantno vrsto podobe. V podroju V1, kjer poteka prva stopnja vidnega procesiranja v moganski skorji, se posamezne celice najbolje odzivajo na rte in robove doloenih orientacij. Pomembno je bilo odkritje, da se vse celice v istem stolpiu celic odzovejo na rte ali robove iste orientacije, medtem ko se celice v sosednjih stolpiih najmoneje odzovejo na nekoliko drugano orientacijo in tako naprej, preko celotne povrine V1. Slednje pomeni, da posedujejo vidne celice skorje notranjo organizacijo, ki omogoa interpretacijo sveta. Organizacija celic pa ni nespremenljiva, saj se na primer odzivnost posamezne celice na signal z levega ali desnega oesa lahko spreminja v odvisnosti od izkuenj. Tako kot vsi drugi senzorni sistemi tudi vidna skorja izraa plastinost.
David Hubel
Torsten Wiesel Elektrini zapisi celic v vidni skorji (levo), ki sta jih opravila David Hubel in Torsten Wiesel (zgoraj), so odkrili nekatere neverjetne lastnosti. Med slednje sodi orientacijska selektivnost, udovita organizacija celinih stolpiev (spodaj) ter plastinost sistema. Ta odkritja so avtorja vodila do Nobelove nagrade.
15
dokazov. Nekatere odloitve so kompleksne in zahtevajo obseno miljenje, medtem ko so druge lahko enostavne in avtomatine. Tudi najbolj enostavne med njimi pa vkljuujejo povezovanje senzorinega priliva in obstojeega znanja. Eden od poskusov razumevanja nevronskih osnov odloanja bi lahko temeljil na beleenju aktivnosti nevronov, medtem ko posameznik izvaja razline dejavnosti v okviru normalnih vsakodnevnih aktivnosti. Lahko si predstavljamo, da smo sposobni beleiti z milisekundno natannostjo aktivnost vsakega od 1011 nevronov v moganih. Znali bi se ne le z ogromno koliino podatkov, ampak tudi pred izjemno nalogo njihovega procesiranja ter e zahtevnejo nalogo njihove interpretacije. Pomislite samo na vse mone razloge za dejanja ljudi. Oseba, ki jo vidimo hoditi na elezniko postajo, hoe morda ujeti vlak, nekoga priakati, ali pa zgolj opazovati vlake. Brez poznavanja njenih namenov bi bilo zelo teko sklepati o povezavah med kakrnimikoli vzorci aktivacije v njenih moganih in njenim vedenjem. Iz navedenih razlogov skuajo eksperimentalni nevroznanstveniki vedenjske situacije vedno podvrei natannemu eksperimentalnemu nadzoru. Slednjega je mo dosei z oblikovanjem specifine naloge in zagotavljanjem, da jo udeleenci izvajajo po svojih najboljih moeh, z izrpno predhodno vajo in podrobnim spremljanjem izvedbe. Najbolje naloge so dovolj zahtevne, da so zanimive, in hkrati dovolj enostavne, da je mono analizirati, kaj se dogaja med njihovo izvedbo. Dober primer je proces podajanja vidne odloitve o podobi draljajev - pogosto ne ve kot dveh - z odgovorom, ki predstavlja enostavno presojo (npr. katera toka svetlobe je veja ali svetleja). eprav je takna naloga enostavna, e vedno vkljuuje celoten proces odloanja. Potrebno je zajeti in analizirati zaznavno informacijo; vpraanje ima pravilne in napane odgovore; mono je dodeliti nagrade v odvisnosti od pravilnosti odgovora. Tovrstne raziskave predstavljajo nekakno fiziko vida.
Kompleksno vezje vidne skorje predstavlja eno velikih ugank, ki zaposluje nevroznanstvenike. est slojev skorje sestavljajo razlini tipi ivnih celic, ki so medsebojno povezane v natanna lokalna vezja, ki jih ele zdaj zaenjamo razumeti. Nekatera povezave so vzburjajoe, druge inhibirajoe. Nekateri nevroznanstveniki so predlagali obstoj kanoninega kortikalnega mikrovezja, podobnega ipom v raunalniku. Vsi se s predlogom ne strinjajo. Danes vemo, da so si vezja v posameznih vidnih podrojih podobna v tevilnih podrobnostih, hkrati pa so med njimi lahko drobne razlike, ki odraajo razline naine, s katerimi posamini deli vidnih moganov interpretirajo razline vidike vidnega sveta. Pomemben prispevek k razumevanju procesov na posaminih stopnjah analize vidnih informacij je prispeval tudi tudij vidnih iluzij.
Ploice v zidu znamenite kavarne v Bristolu (levo) so v resnici pravokotne, pa kljub temu ne zgledajo tako. Razporeditev ploic ustvari iluzijo, ki je posledica kompleksnih vzburjajoih in inhibirajoih interakcij med nevroni, ki procesirajo rte in robove. Kanizsov trikotnik (desno) v resnici ne obstaja, kar pa vam ne preprei, da ga ne bi videli! Va vidni sistem se odloi, da na vrhu ostalih elementov lei bel trikotnik.
Odloitve in negotovosti
Kljuno funkcijo moganske skorje predstavlja njena sposobnost oblikovanja in odzivanja na senzorine informacije, ki jih pridobiva iz tevilnih virov. Odloanje je kljuni del te sposobnosti. Predstavlja mislei, na znanju zasnovan, kognitivni del procesov. Dostopne senzorine dokaze je potrebno obteiti ter sprejeti odloitve (kot na primer odzvati se ali ne) na podlagi najboljih dostopnih
16
Obutljivost na gibanje. A) Stranski pogled na opije mogane s primarno vidno skorjo (V1) na levi in podrojem MT (vasih ga zasledite tudi pod oznako V5), kjer lahko najdete nevrone, obutljive na gibanje. B) Nevron, obutljiv na gibanje, pri katerem se akcijski potenciali (rdee navpine rte) proijo pogosto, kot odziv na gibanje v smeri levo zgoraj, in le redko pri gibanju v nasprotno smer. Razlini stolpii v MT (ali V5) kodirajo razline smeri gibanja. C) Okrogli zaslon, uporabljen v preizkusih obutljivosti na gibanje, kjer se toke premikajo v nakljunih smereh (0% koherenca) ali vse v isto smer (100% koherenca). D) Odgovori opice o smeri gibanja tok postajajo bolj pogosti z zvievanjem koherence (rumena rta). Elektrina mikrostimulacija stolpiev z obutljivostjo na drugano orientacijo spremeni oceno gibanja tok (modra rta).
(ve v 15. poglavju, o slikanju moganov) ter z beleenjem aktivnosti posaminih nevronov v moganih drugih ivali. Aktivnosti nevronov v enem od teh podroij (podroju MT oz. V5) so beleili, medtem ko je opica podajala enostavne vidne presoje o vzorcu premikajoih se tok. V nalogi se je veina tok premikala v nakljunih smereh, majhen dele med njimi pa se je konsistentno premikal v isti smeri - gor, dol, levo ali desno. Opazovalec je moral oceniti sploni trend gibanja v vzorcu. Nalogo je mono zelo poenostaviti, e poveamo dele tok, ki se premika v isto smer, ali jo narediti tejo, e zmanjamo dele tok, ki se koherentno gibljejo v isto smer. Izkazalo se je, da aktivnost celic v podroju V5 precej tono odraa dele konsistentnega gibanja. Nevroni v tej regiji se odzivajo selektivno na doloeno smer gibanja ter sistematino poveajo svojo aktivnost, kadar se veji dele tok giblje v smeri, na katero so obutljivi. Slii se skorajda neverjetno, da nekateri posamezni nevroni prepoznavajo gibanje enako dobro kot lovek ali opica, ki podajata vedenjske presoje. Mikrostimulacija taknih nevronov skozi snemalno elektrodo lahko celo vpliva na presojo relativnega gibanja, ki jo podaja opica. Slednje je nekaj izjemnega, e upotevamo, da je na gibanje obutljiva cela vrsta nevronov in bi priakovali, da so presoje zasnovane na aktivnosti mnogih in ne zgolj nekaj nevronov. Izkae se, da tudi presoje o barvi potekajo na podoben nain (glej raziskovalna obzorja v okvirju zgoraj).
Neckerjeva kocka stalno spreminja svojo zaznavo. Podoba na mrenici se ne spreminja, vendar pa vidimo vrhnji levi kot kocke vasih kot blinjega, drugi kot odmaknjenega. Zelo redko ga zaznamo celo kot niz prekrivajoih se rt na ploski podlagi. Obstaja veje tevilo spreminjajoih se likov. Med njimi jih je bilo ve uporabljenih za raziskovanje ivnih signalov, ki so vpleteni, ko se vidni mogani odloajo o tem, katera konfiguracija je dominantna ob izbranem asu.
17
Levo. Premeten nart barvnega kolaa, poimenovanega Mondrian po umetniku Pietu Mondrianu. Vzorec je osvetljen z razlinimi kombinacijami svetlobe dolgih, srednjih in kratkih valovnih dolin, tako da zaporedoma vsako podroje odseva natanno enako meanico svetlobe, kljub temu pa jih zaradi prisotnosti okolikih zaplat vedno zaznavamo v druganih barvah. Na levi zapis celice iz podroja V1 kae, da se celica v vseh primerih odziva vedno enako. Celica ne zaznava barve, ampak se zgolj odziva na enako sestavo valovnih dolin, ki odseva od vsake barvne zaplate.
Desno. Celica v V4, ki je resnino obutljiva na barvo, se odzove na podroje Mondriana, ki ga zaznamo kot rdeega, veliko manj pa na ostala podroja. Do te razlike v odzivu prihaja kljub temu, da se od vsake zaplate odbija svetloba enake sestave. Sklepamo lahko, da je V4 tisto podroje moganov, ki nam omogoa zaznavanje barv. Nekateri nevroznanstveniki sumijo, da le-to ni edino podroje, vpleteno v zaznavo barv.
Na vidni svet je neverjeten kraj. Svetloba, ki vstopa v oi, nam omogoa obudovati svet okoli nas, od najbolj enostavnih predmetov do umetnikih del, ki nas oarajo in zapeljejo. Vid vkljuuje milijone in milijone nevronov, katerih naloge segajo od dejavnosti mreninih fotoreceptorjev, ki se odzivajo na najmanje delce svetlobe, vse do nevronov v podroju V5, ki presojajo, kaj se giblje v vidnem svetu okoli nas. Vse nateto poteka v naih moganih avtomatino in brez truda. Vsega e ne razumemo, a nevroznanstveniki beleijo velikanske napredke.
Collin Blakemore je pomembno prispeval k razumevanju razvoja vidnega sistema. Njegove pionirske raziskave z uporabo celinih kultur so omogoile tudij interakcij med razlinimi podroji poti v moganih zarodka (levo). Na desni vidimo aksone (pobarvane zeleno), ki izraajo iz razvijajoe se skorje, da se snidejo z drugimi vlakni (obarvana oranno) in se z njimi rokujejo, preden ti poenejo v skorjo.
18
Gibanje
Pomisli na lovljenje oge. Enostavno? Morda se tako zdi, vendar morajo tudi za izvedbo tako enostavnega giba vai mogani izvesti nekaj izrednih stvari. Zdi se samoumevno, pa vendar je tukaj nartovanje: je oga lahka ali teka? Iz katere smeri prihaja in kako hitra je? Tukaj je usklajevanje: kako avtomatino uskladiti svoje ude za lovljenje in kako to najbolje storiti? In tu je e izvedba: bo prila roka na pravo mesto in se bodo prsti skrili v pravem trenutku? Nevroznanstveniki zdaj vedo, da je vpletenih veliko moganskih podroij. ivna (nevronska) aktivnost v teh podrojih oblikuje ohlapno zaporedje ukazov motorino hierarhijo ki poteka od moganske skorje in bazalnih ganglijev do malih moganov in hrbtenjae.
ivnomiini stik
Na najniji stopnji motorine hierarhije v hrbtenjai stotine specializiranih ivnih celic, imenovanih motorini nevroni, povea pogostost proenja. Aksoni teh nevronov se priraajo na miice, kjer aktivirajo miina vlakna za krenje. Konni odrastki aksonov vsakega motorinega nevrona tvorijo poseben ivno-miini stik z omejenim tevilom miinih vlaken znotraj ene miice (glej sliko spodaj). Vsak akcijski potencial v motorinem nevronu povzroi sprostitev nevrotransmitorja (ivnega prenaalca) iz ivnih koniev, kar izzove akcijski potencial v miinih vlaknih. Iz znotrajcelinih zalog vsakega miinega vlakna se sprostijo Ca2+-ioni, kar sproi krenje miinih vlaken ter ustvarja silo in gibanje.
Elektrine dogodke v miicah roke je mono zabeleiti s pomojo ojaevalnika, celo preko koe, tovrstne elektromiografske zapise (EMG-je) pa je nato mono uporabiti za merjenje stopnje aktivnosti v vsaki miici (glej sliko zgoraj). Hrbtenjaa igra pomembno vlogo pri nadzoru miic preko ve razlinih refleksnih poti. Med njimi so refleks umika, ki nas varuje pred ostrimi in vroimi predmeti, in miotatini refleks na nateg miice, ki igra vlogo pri dri. Dobro poznan patelarni (kolenski) refleks je primer miotatinega refleksa, ki je nekaj posebnega, saj vkljuuje le dve vrsti ivnih celic senzorine in motorine nevrone; senzorini nevroni sporoajo dolino miice in so preko sinaps povezani z motorinimi nevroni, ki povzroajo gibanje. Ti refleksi se zdruujejo z bolj kompleksnimi v hrbtenjanih vezjih, ki organizirajo bolj ali manj dovrena delovanja, kot je ritmino premikanje udov pri hoji ali teku. Oboje zahteva usklajeno vzburjanje in inhibiranje motorinih nevronov. Motorini nevroni tvorijo konno skupno pot k miicam, ki premikajo kosti. Kljub temu pa so mogani tisti, ki opravljajo izredno nalogo nadzora aktivnosti teh celic. Katere miice bi morali premakniti, da bi dosegli doloen gib, za koliko in v kaknem zaporedju?
Da bi skrili miico, nevroni tvorijo posebne povezave s posameznimi miinimi vlakni v ivnomiinem stiku. V asu razvoja ve razlinih ivnih vlaken oivuje vsako miino vlakno, zaradi tekmovanja med nevroni se kasneje izloijo vsi razen enega. Zadnji uspeni ivec je tisti, ki sprosti svoj neurotransmitor acetilholin specializiranim molekularnim sprejemnikom na "motorini ploici" (obarvano z rdeo). Slika je bila narejena s pomojo konfokalnega mikroskopa.
19
Kdo me premika? S prijateljem poskusite naslednje: na dlan desne roke poloite precej teko knjigo. Zdaj dvignite knjigo z desne roke s svojo levo roko. Vaa naloga je, da drite desno roko pri miru!! To bi moralo biti lahko. Sedaj poskusite ponovno, a namesto vas naj knjigo z desne roke dvigne va prijatelj, svojo roko pa ponovno skuajte drati popolnoma pri miru. Slednje uspe le malemu tevilu ljudi. Naj vas ne skrbi. Potrebno je veliko poskusov, da bi bili lahko priblino tako uspeni, kot ko ste knjigo dvigovali sami.
Posamezne regije v moganih, ki so udeleene pri kontroli gibanja.
udih in miicah iz hrbtenjae z descendentnimi (odhajajoimi) informacijami iz moganske skorje. Motorina skorja je ozek pas tkiva, ki poteka preko povrine moganov, tik pred somatosenzorino skorjo (glej stran 12). V njej je celotni zemljevid telesa: nevroni, ki sproijo premikanje v razlinih udih (preko povezave z motorinimi nevroni v hrbtenjai), so topografsko urejeni. S pomojo snemalne elektrode lahko v kateremkoli delu tega zemljevida najdemo nevrone, katerih aktivnost zaznamo priblino 100 milisekund pred aktivnostjo v ustrezni miici. Kaj natanno je zapisano v motorini skorji, je bil predmet dolgih razpravljanj ali celice v skorji kodirajo gib, ki ga elimo narediti, ali posamezno miico, ki jo moramo skriti, da gib lahko izvedemo. Izkazalo se je, da je odgovor nekoliko drugaen posamezen nevron ne kodira ni od tega. Uporablja se populacijsko kodiranje, s pomojo katerega so dejanja doloena s proenjem zbora nevronov. Tik pred motorino skorjo leijo pomembna premotorina podroja, ki so vkljuena v nartovanje gibov, pripravo hrbtenjanih zank za gib in v procese, ki vzpostavljajo povezave med vidno zaznavo gibov in razumevanjem kretenj. Osupljiva nova spoznanja vkljuujejo odkritje zrcalnih nevronov v opicah. Slednji se odzivajo tako takrat, ko opica vidi premik roke, kot tudi takrat, ko sama izvaja enak gib. Zrcalni nevroni so verjetno pomembni pri posnemanju in razumevanju gibov. Za motorini predel skorje, v skorji temenskega renja, so tevilna podroja, vkljuena v prostorsko predstavo telesa ter vidnih in slunih ciljev okrog nas. Kot kae, hranijo prostorsko karto poloaja naih udov in lokacije zanimivih objektov glede na nae telo. Pokodbe teh podroij, na primer po moganski kapi, lahko povzroijo neuspeno seganje po predmetih ali celo zanemarjanje ali zanikanje delov sveta okrog nas. Bolniki s tako imenovanim prostorskim temenskim zanemarjanjem, kjer gre za okvaro temenskega renja, ne opazijo predmetov (pogosto na svoji
Ta eksperiment prikazuje, da je senzomotorinim podrojem vaih moganov na razpolago mnogo ve informacij, kadar gibanje izvajate popolnoma sami, kot pa, kadar skuate uskladiti svoje gibanje z enakimi dejanji drugih.
levi strani) in nekateri celo ignorirajo levo stran svojega lastnega telesa.
Bazalni gangliji
Bazalni gangliji (globoka jedra) so skupina med seboj povezanih podroij , ki se nahajajo pod skorjo, v globini moganskih polobel. So odloilni pri zaenjanju gibanja, eprav e zdale ni popolnoma jasno, na kaen nain. Izgleda, da globoka jedra delujejo kot zapleten filter, ki izbira izmed velikanskega tevila raznolikih informacij, ki jih dobi iz sprednje
Zrcalni nevroni bodo za psihologijo naredili, kar je DNA naredila za biologijo: podali bodo enoten okvir in pomagali pojasniti vrsto miselnih sposobnosti, ki so doslej ostale skrivnostne in eksperimentom nedostopne. Predstavljajo velik skok naprej v evoluciji primatskih moganov. V.S.Ramachandran
20
Mali mogani
Mali mogani so kljunega pomena za spretno, tekoe gibanje. So krasen nevronski stroj, katerega zapletena celina zgradba je izrisana do potankosti. Mali mogani so podobno kot bazalni gangliji gosto povezani tako s podroji skorje, ki so zadolena za nadzor gibanja, kot tudi s strukturami moganskega debla. Okvare malih moganov vodijo k slabi usklajenosti gibanja, izgubi ravnoteja, nejasni izgovorjavi in k tevilnim kognitivnim teavam. Se vam zdi znano? Alkohol ima moan vpliv na male mogane. Mali mogani so kljuni tudi za motorino uenje in prilagajanje. Skoraj vsi hoteni gibi se zanaajo na fini nadzor motorinega vezja, pri emer so mali mogani pomembni za njihovo optimalno prilagoditev, kot je na primer asovna usklajenost gibov. Za male mogane je znailna zelo urejena organizacija skorje in zdi se, da so se razvili z namenom zdruevanja ogromnih koliin informacij iz senzorinega sistema, motorinih predelov skorje, hrbtenjae in moganskega debla. Osvajanje veih gibov je odvisno od mehanizma celinega uenja, imenovanega dolgorono upadanje (LTD - iz anglekega termina long-term depression), ki zmanjuje mo nekaterih sinaptinih povezav (ve v 10. poglavju, o plastinosti). Obstaja ve teorij o delovanju malih moganov; tevilne temeljijo na zamisli, da mali mogani ustvarjajo model delovanja motorinega sistema da so nekaken virtualno-resninostni simulator vaega lastnega telesa znotraj vae glave. Ta model gradijo z uporabo sinaptine plastinosti, ki je vpletena v njegovo kompleksno omreje. Ko boste ponovno lovili ogo, se zavedajte, da to
Purkynejeva celica v malih moganih kae obseno "razvejanost svojega dendritskega drevesa. To slui sprejemanju netetih vhodnih signalov, ki so potrebni za natanno asovno usklajenost veih gibov, ki se jih uimo.
Raziskovalna obzorja
bazalni gangliji
kavdatno jedro putamen skorjina aferentna vlakna
SN
Nepriakovana zgodba o dopaminu. Kemija, ki tvori osnovo dejanj in navad, vkljuuje neurotransmitor dopamin. Slednji se sproa v bazalnih ganglijih, kjer deluje na metabotropne receptorje (ve v 3. poglavju, o keminih obveevalcih). Tam ima dve nalogi: vzpodbujanje dejanj in nagrajevanje za ustrezne odzive. Zanimivo je odkritje, da je sprostitev dopamina najveja, ko je nagrada nepriakovana. Dopaminski nevroni so torej najbolj aktivni v tisti fazi uenja, ko je mona ojaitev ustreznega odziva motorinega sistema najbolj potrebna. Posamezne gibe je nato mono povezati v zaporedje preko zaporednih sprostitev dopamina. Kasneje, posebej e kompleksna gibanja prerastejo v navado, sistem tee brez dopaminske nagrade. Tu zanejo igrati pomembno vlogo mali mogani, e posebej, ko je potrebno gibe natanno asovno uskladiti.
21
C D E F
Prvi koraki...
Prvi korak v razvoju moganov je delitev celice. e en kljuni korak je diferenciacija celic, ko se vsaka posamezna celica preneha deliti in prevzame specifine znailnosti kot na primer znailnosti nevrona ali glije. Diferenciacija ukazuje, kako se bodo celice prostorsko razporejale. Razline vrste nevronov potujejo na razline lokacije v procesu, ki ga imenujemo tvorba vzorca. Prvi veji dogodek pri tvorbi vzorca se zgodi v tretjem tednu Nevralna ploa se zvije v nevralno cev. A: loveki zarodek 3 tedne po spoetju. B: Nevralna ploa tvori zgornjo (hrbtno) stran zarodka. C: Nekaj dni kasneje zarodek razvije poveane gube za glavo na sprednji strani. Nevralna ploa ostane razprta tako na strani glave kot na strani repa, toda med njima se zapre. D, E, F: razlini ravni osi med glavo in repom kaejo razline stopnje zaprtja nevralne cevi.
22
Zvijanje
Teden kasneje se nevralna ploa zvije navzgor, zapre v cev in potone v zarodek, kjer jo ovije bodoi epidermis. V naslednjih nekaj tednih se zgodijo naslednje korenite spremembe, vkljuno s spremembo oblike, delitvijo in migracijo ter nastajanjem povezav med sosednimi celicami. Nevralna cev se, na primer, upogne, tako da je njen prednji del nagnjen pod pravim kotom v primerjavi z njenim osrednjim delom.
26 dni
28 dni
35 dni
E
D
49 dni
Morfogeneza lovekih moganov med etrtim (A) in sedmim (D) tednom po spoetju. Na osi glava-rep se poveajo razline regije in nastanejo mnogi upogibi.
23
rastni stozci
Ko iztezajo nevroni (modri) svoje aksone in rastne stoce (bodice na sprednjem delu), obutijo razline naine usmerjanja. Tako lokalni kot oddaljeni signali so lahko privlani rastnemu stocu (+) ali odbijajoi (-). Oznaeni so nekateri primeri specifinih molekul, ki predstavljajo signale.
niti zaeleno. Za evolucijo se je vedno govorilo, da le nekaj krpa in popravlja, a v resnici bolj rezbari in klee. Natanno kartiranje med nevroni v oesu in moganih, kar nujno potrebujemo za oster vid, se, na primer, delno dosee tudi z vplivom elektrine aktivnosti v retini. Poleg tega se zaetno preveliko mnoico povezav oklesti med kritinim obdobjem, po katerem je osnovni vzorec vidnega sistema dokonan, to se zgodi pri priblino osmih mesecih starosti pri opicah in mogoe pri prvem letu pri ljudeh. Zanimivo vpraanje je, e se lahko zgodnji razvojni programi e kdaj ponovno aktivirajo v primeru patoloke izgube nevronov (kot pri Alzheimerjevi in Parkinsonovi bolezni) ali v primeru pokodbe hrbtenjae, ki ima za posledico paralizo. V zadnjem primeru nevrone lahko spodbudimo, da spet zrastejo po pokodbi, toda monost, da bi se ponovno pravilno povezali, ostaja neuresnien cilj intenzivnih raziskav.
Genomska revolucija
Katalog genov, potrebnih za izgradnjo moganov, se hitro polni. Zahvaljujo se izredni moi molekularno biolokih metod, lahko ugotavljamo funkcijo genov tako, da moduliramo njihovo izraanje kjerkoli in kadarkoli med razvojem elimo. Trenutno je glavna naloga ugotoviti hierarhijo genetskega nadzora, ki spremeni tanko ploo zarodkovih celic (nevralno ploo) v delujoe mogane. To je eden vejih izzivov nevroznanosti.
Raziskovalna obzorja
Matine celice so telesne celice, ki so se sposobne spremeniti v tevilne razline tipe celic. Nekatere, imenovane embrionalne matine celice, se razmnoujejo (proliferirajo) v zelo zgodnjih obdobjih razvoja. Druge najdemo v kostnem mozgu (tudi pri odraslih) in popkovini, ki povezuje mater z novorojenim otrokom. Nevroznanstveniki poskuajo ugotoviti, e bi se lahko uporabljalo matine celice kot nadomestilo pokodovanih nevronov v moganih. Trenutno se veino dela izvaja na ivalih, toda upamo, da se bo neko s pomojo matinih celic dalo popraviti dele moganov, ki jih pokodujejo bolezni, kot je npr. Parkinsonova bolezen.
24
V posameznih stopnjah razvoja se moganom vsaki minuti pridrui 250,000 novih celic. Preberite ve o tem na: http://faculty.washington.edu/chudler/dev.html
Disleksija
Ali se spomnite, kako teko se je bilo nauiti brati? Za razliko od govorjenja, katerega evolucijski izvor je zelo star, sta branje in pisanje sorazmerno nedavni loveki iznajdbi. Lahko, da je bilo ele pred nekaj tiso leti, ko so se drube na razprenih podrojih sveta zavedle, da je tisoe izgovorjenih besed zgrajenih iz manjega tevila posameznih zvokov (29 fonemov v slovenini) in da lahko te predstavimo s e manjim tevilom vidnih simbolov (25 v slovenski abecedi). Uenje teh simbolov je dolgotrajno in nekateri otroci imajo pri tem izjemne teave. Ne zaradi pomanjkanja inteligence, ampak zato, ker njihovi mogani teko osvojijo posebne zahteve branja. To stanje, ki ga danes poznamo po njegovem nevrolokem imenu, razvojna disleksija, naj bi imel 1 izmed 10 ljudi. Disleksija je zelo pogosta. Ker otroci, ki jo imajo, ne morejo razumeti, zakaj jim branje predstavlja takno teavo, ko pa vedo, da so enako inteligentni kot prijatelji, ki se jim to zdi lahko, je disleksija resnien vzrok bridkosti. Veliko otrok izgubi samozaupanje in to lahko vodi v sestopajoo spiralo frustracije, upora, agresije in tudi prestopnitva. Vendar mnogo dislektikov pozneje pokae velike talente v ostalih podrojih portu, znanosti, raunalnitvu, poslu ali umetnosti pod pogojem, da jim njihove zgodnje teave z branjem niso povzroile izgube vsega upanja in samozavesti. Zato razumevanje biolokih osnov disleksije ni pomembno samo zase, ampak tudi zaradi prispevka k prepreevanju bridkega bremena. Razumevanje procesa boljega branja nas lahko vodi na pot preseganja ali zdravljenja te teave.
zvonih mehanizmov. Za vsako nepoznano besedo, in na zaetku so vse nepoznane, je potrebno prepoznati vsako rko in jo postaviti v pravilen vrstni red. Ta postopek ni tako preprost, kot se zdi, ker delajo oi majhne premike med viganjem od ene do druge rke. rke so prepoznane med vsako ustavitvijo oesa, njihov vrstni red pa je podan s tem, kam je oko gledalo, ko je bila posamezna rka videna. Kar oi vidijo, mora biti poenoteno z motorinimi signali iz sistema za premikanje oi; in v tem vizualno-motorinem poenotenju ima veliko dislektikov teave. Vidnemu nadzoru sistema za premikanje oi vlada mrea velikih nevronov, znanih kot magnocelularni sistem. To ime ima zato, ker so nevroni (celice) zelo veliki (magnus = velik). Tej mrei lahko
Premikanje oi med branjem. Gibi zapisovalca gor in dol ustrezajo levi in desni.
Uiti se brati
Branje je odvisno od sposobnosti prepoznavanja vidnih simbolov abecede v njihovem pravilnem vrstnem redu ortografije kateregakoli jezika, ki se ga otrok ui in slunega prepoznavanja posameznih zvokov v besedah v njihovem pravilnem zaporedju. To vkljuuje izluevanje tega, kar se imenuje fonemska struktura, da se lahko simboli prevedejo v pravilne zvoke. Na alost je veina dislektikov poasnih in nenatannih pri razlenjevanju obojih, ortografskih in fonolokih znailnosti besed. Sposobnost pravilnega razvranja rk in zvokov je odvisna tako od vidnih kot od
sledimo po poti naravnost iz oesne mrenice v mogansko skorjo in male mogane ter do motorinih nevronov oesnih miic. Specializirana je, da se e posebej dobro odziva na draljaje, ki se premikajo, in je torej pomembna za sledenje premikajoim se taram. Pomembna znailnost tega sistema je, da proizvaja signale za premikanje med branjem, ko se oi premaknejo stran od rk, na katere bi morale biti usmerjene. Ta signal napake pri premikanju je povratno sporoilo sistemu za premikanje oi, da premakne oi nazaj na taro. Magnocelularni sistem igra kljuno vlogo pri zanesljivem usmerjanju oi na vsako rko, ki je na vrsti, in torej pri doloevanju njihovega vrstnega reda. Nevroznanstveniki so odkrili, da je vidni magnocelularni sistem pri mnogih dislektikih nekoliko okvarjen. Neposreden pogled v mikroskopski preparat
Histoloko barvanje lateralnega genikulatnega jedra kae dobro organizirane parvo- in magnocelularne nevrone v normalnih osebah in dezorganizacijo v nekaterih vrstah disleksije.
25
Kaj se da storiti?
Obstajajo tevilne terapije za disleksijo, vsaka opredeljena z drugano hipotezo o osnovnem vzroku. Nekatere se osredotoajo na magnocelularno hipotezo, medtem ko druge razlikujejo razline oblike pridobljenega stanja, znanega kot povrinska in globoka disleksija, ki lahko zahtevata razline oblike zdravljenja. Vse terapije se zanaajo na zgodnjo diagnozo. Znanstveniki se o stvareh ne strinjajo vedno in najbolje zdravljenje za disleksijo je eno izmed taknih podroij nestrinjanja. Nedavno ponujena razlaga za teave v predelovanju zvoka pri nekaterih dislektikih pravi, da so posledica napanega postopka uenja z uporabo sicer normalnih mehanizmov moganske plastinosti. Predlagano je bilo, da otrokom lahko pomagamo najti pravo pot uenja s pomojo raunalnikih iger, v katerih sliijo zvoke upoasnjene do te mere, da postanejo meje med fonemi jasne in njihovo razloevanje enostavneje. Zvoki se potem postopno pospeujejo. Zatrjeno je bilo, da to deluje zelo dobro, vendar so neodvisni testi e v teku. Pri omenjeni predlagani razlagi je znanstveno zanimivo to, da predvideva, da povsem normalni moganski procesi v povezavi z zgodnjimi genetskimi nepravilnostmi lahko privedejo do pojava motnje kot je dileksija. e razlaga dri, gre za osupljiv primer medsebojnega vplivanja genov in okolja. Pomembno je poudariti, da so lahko dislektiki rahlo bolji kot celo dobri bralci v nekaterih zaznavnih sodbah, kot je razloevanje barv in razlikovanje globalnih oblik, za razliko od lokalnih. To morda pojasni, zakaj so tevilni dislektiki uspeni v prepoznavanju oddaljenih in nepriakovanih asociacij in v holistinem razmiljanju na splono. Ne pozabite, da so bili Leonardo da Vinci, Hans Christian Andersen, Edison in Einstein ter tevilni drugi ustvarjalni umetniki in izumitelji dislektiki.
26
Plastinost
Mogani se skozi ivljenje neprestano spreminjajo. Njihovo sposobnost spreminjanja imenujemo plastinost ker so podobni kipcem iz plastelina, ki jih lahko neprestano preoblikujemo. Ne gre za spreminjanje moganov kot celote, pa pa za posamezne nevrone, ki se lahko spreminjajo zaradi razlinih vzrokov med razvojem, ko so e mladi, kot odgovor na pokodbo moganov in med uenjem. Obstajajo razlini mehanizmi plastinosti, od katerih je najpomembneji sinaptina plastinost gre za to, kako nevroni spreminjajo svoje sposobnosti komunikacije med sabo. dolgoronem upadanju (LTD, iz anglekega termina longterm depression), ki jo oslabi.
Oblikovanje prihodnosti
Kot smo spoznali v prejnjem poglavju, potrebujejo povezave med nevroni uglasitev zgodaj v ivljenju. Sinaptine povezave se zanejo spreminjati, ko se odzivamo na okolico ustvarjajo se nove sinapse, uporabne povezave se okrepijo in tiste, ki se jih uporablja redkeje, postanejo ibkeje ali se celo za vedno izgubijo. Sinapse, ki so aktivne, in tiste, ki se aktivno spreminjajo, se ohranijo, ostale pa se obreejo. Gre za princip uporabljaj ali izgubi z njim oblikujemo prihodnost svojih moganov. Sinaptini prenos vkljuuje sproanje keminih nevrotransmitorjev, ki nato aktivirajo specifine proteine, imenovane receptorji. Merilo sinaptine moi je normalni elektrini odziv na sprostitev nevrotransmitorja. Sinaptina mo se lahko spreminja; sprememba lahko traja nekaj sekund, nekaj minut ali celo celo ivljenje. Nevroznanstvenike zanimajo predvsem dolgotrajne spremembe sinaptine moi, ki jih povzroijo kratke periode ivne aktivnosti v dveh procesih, in sicer v dolgoroni potenciaciji (LTP, iz anglekega termina long-term potentiation), ki poudari sinaptino mo, in
27
Receptorji NMDA (rdei) so molekulski stroji za uenje. Transmitor se sproa tako med osnovno aktivnostjo, kot med sproitvijo LTP (zgoraj levo). Mesto, kjer vezani Mg2+ (majhni rni krogci , desno zgoraj) blokira Ca2+-kanalke, je v notranjosti celine membrane in se sprosti ob moni depolarizaciji (druga risbica). To se zgodi, ko morajo nevroni spremeniti svojo povezanost z drugimi nevroni. LTP se lahko izraa bodisi v vejem tevilu receptorjev AMPA (rumeni receptorji, levo spodaj) bodisi kot bolj uinkoviti receptorji AMPA (desno spodaj).
28
Razgibavanje moganov
Spremembe v delovanju receptorjev AMPA niso celotna zgodba. Ko postajajo spomini trajneji, se v moganih naredijo strukturne spremembe. Sinapse z ve receptorji AMPA, ki se vstavijo v membrano ob proenju LTP, spremenijo svojo obliko in lahko postanejo veje, ali pa lahko iz dendrita zrase nova sinapsa in tako delo ene sinapse opravljata dve. V nasprotju z njimi se lahko sinapse, ki izgubljajo receptorje AMPA kot posledico proenja LTD, zmanjajo ali odmrejo. Tako se fizina snov naih moganov spreminja v odgovoru na mogansko aktivnost. Mogani imajo radi razgibavanje mentalno razgibavanje, seveda! Prav tako kot nae miice postajajo moneje ob telovadbi, postanejo sinaptine povezave tevilneje in bolje organizirane, e jih dosti uporabljamo.
Um nad spominom
Kako dobro se uimo, je zelo odvisno od naega ustvenega stanja teimo namre k temu, da si zapomnimo predvsem vesele, alostne ali bolee izkunje. Bolje se uimo tudi, ko smo pozorni! Ta duevna stanja namre vkljuujejo sproanje nevromodulatorjev, kot so acetilholin (med poveano pozornostjo), dopamin, noradrenalin in steroidni hormoni, kot je kortizol (med novostmi, stresom in tesnobo). Modulatorji vplivajo na nevrone na mnogo nainov, veliko jih uinkuje preko sprememb v delovanju receptorjev NMDA. Drugi delujejo preko aktivacije posebnih genov, ki so znailno povezani z uenjem. Beljakovine, za katere zapis nosijo ti geni, pomagajo stabilizirati LTP in ga podaljati.
Ko je Ca2+ enkrat v nevronu, se vee na beljakovine, ki se nahajajo zelo blizu sinapse, v kateri so bili aktivirani receptorji NMDA. Mnoge od teh beljakovin so fizino povezane z receptorji NMDA, kar deluje kot molekularni stroj. Nekatere so encimi, ki jih Ca2+ aktivira, kar vodi do keminih modifikacij drugih beljakovin v sinapsi ali zraven nje. Te kemine spremembe so prve stopnje tvorbe spomina.
Notranji zdravnik
Sinaptina plastinost igra e eno pomembno vlogo v naih moganih lahko pomaga moganom, da si opomorejo od pokodbe. e se, na primer, nevroni, ki nadzorujejo doloene gibe, uniijo, kar se zgodi pri moganski kapi ali ob resni pokodbi glave, ni nujno vse izgubljeno. V veini primerov ne zrastejo novi nevroni. Toda drugi nevroni se prilagodijo in vasih prevzamejo podobne funkcionalne vloge kot so jih imeli izgubljeni nevroni, tako da stkejo novo omreje, podobno prvotnemu. Gre za proces ponovnega uenja, ki osvetljuje sposobnost moganov, da si opomorejo.
Jeffery Watkins, medicinski kemik, ki je z razvojem zdravil, kot je AP5 (spodaj), ki specifino delujejo na glutamatne receptorje, spremenil raziskave ekscitatornega prenosa v moganih.
29
Uenje in spomin
Spomini so kljuni za nao individualnost. esar se spominjamo sami, je vedno razlino od spominov drugih ljudi, tudi e smo isti dogodek doiveli skupaj. Vsi pa se, na svoj lasten nain, spominjamo dogodkov, dejstev, ustev in vein - nekaterih za kraji as, drugih celo ivljenje. V moganih najdemo ve spominskih sistemov z razlinimi lastnostmi, ki jih podpirajo razlina nevronska omreja. Novi spomini zelo verjetno nastanejo s pomojo procesa sinaptine plastinosti, ki je opisan v prejnjem poglavju, niso pa e znani mehanizmi, ki omogoajo njihov priklic. eprav se radi pritoujemo nad svojim spominom, je ta veinoma prav dober in zane popuati ele v starosti in pri nekaterih nevrolokih boleznih. Morda bi bilo dobro poskusiti izboljati spomin, bi si pa s tem zapomnili tudi mnogo stvari, ki jih je morda bolje pozabiti.
NJEN OBR AZ
kupiti v trgovini
postevanka
E MOJ IME
S TA ROS T
LOV NAS
in delo z manjim tevilom informacij. Uporabljamo ga, da si govor zapomnimo tako dolgo, da lahko dojamemo tok pogovora, da lahko v mislih raunamo in da si zapomnimo, kje smo trenutek nazaj odloili kljue. Zanesljivost je kljunega pomena, al pa je mona le na raun omejene kapacitete in vzdrljivosti. Velikokrat poudarimo, da si lahko v delovnem spominu zapomnimo le 7 2 elementov. To je razlog, da veina telefonskih tevilk ni daljih od 7 ali 8 tevk. Bolj kot njihova dolina je pomembno, da si jih zapomnimo pravilno. Omejen obseg in trajanje delovnega spomina lahko s pomojo prijateljev prikaete z enostavno preizkunjo.
Organizacija spomina
V moganih ne obstaja le eno moansko podroje v katero bi shranjevali vse, kar se kadarkoli nauimo. Delovni spomin aktivno vzdruje v zavestnem stanju informacije, ki jih v naem umu hranimo le kratek as. Dolgoroni spomin pa predstavlja veliko ire in bolj pasivno skladie informacij.
rkovni razpon je enostaven preizkus delovnega spomina. Zanj potrebujete najmanj dva udeleenca, eprav deluje bolje, e sodeluje celotni razred. Eden od vas skrivoma zapie nize rk, za zaetek takne s samo dvema rkama. Paziti je treba, da rke ne sestavljajo besede (npr. UD). Potem sestavi nadaljnje nize rk, vedno za rko dalje kot predhodne (npr. petrkovni TVHKZ, ali desetrkovni DVCUKMBPSZ). Preizkus se prine, ko so vsi nizi pripravljeni. Drugi udeleenec (ali celotni razred) prisluhne vsakemu nizu ter skua po priblino petih sekundah iz spomina zapisati vse rke iz niza v pravilnem vrstnem redu. Preizkus naj se prine pri enostavnih nizih z dvema rkama in napreduje k daljim. Veina ljudi si lahko popolno zapomni okoli 7 ali 8 rk, potem pa se zano vsiljevati napake. Zelo redki si lahko pravilno zapomnijo 10 rk. Obseg kratkoronega spomina je bil opisan z magino tevilko 7 plus ali minus 2. Osrednji izvrilni sistem nadzoruje tok informacij, pri emer ga podpirata dva dodatna spominska podsistema. Fonoloka shramba sodeluje s tiho ponavljalno zanko pri vzdrevanju besednih informacij. Gre za tisti del moganov, ki ga uporabljamo, ko govorimo s seboj. Tudi e besede ali tevilke preberete zapisane v vidni obliki, bo informacija pretvorjena v fonoloki zapis in v tej obliki shranjena v omenjenem sistemu. Drugi podsistem pa je vidno-prostorska skicirka, ki vzdruje slike ali predmete tako dolgo, da lahko z njimi v mislih izvajamo razline manipulacije. Delovni spomin je v najveji meri lociran v elnem in temenskem reenju moganov. Slikanje moganov (glej str. 41) s pomojo PET in fMR kae, da se sluni deli delovnega spomina, veinoma nahajajo v elnem in temenskem renju
Delovni spomin
Podobno kot uporabimo blokec, da si nanj zapiemo ime ali telefonsko tevilko, ki si jo moramo zapomniti za trenutek, imjo tudi mogani sistem, ki omogoa zanesljivo vzdrevanje
30
Dolgoroni spomin
Tudi dolgoroni spomin se deli na razline sisteme, locirane v iroko razprenih moganskih omreih. Ta omreja vrijo zelo razline naloge. V splonem lahko reemo, da informacije najprej vstopijo v senzorine sisteme, nato pa se prenaajo v edalje bolj specializirane sisteme za njihovo procesiranje. Vidna informacija na primer iz striatne skorje po tako imenovani ventralni poti vstopi v medialni del sennega renja in potuje po zaporedju omreij, v katerih se doloajo njene lastnosti, kot so oblika, barva, identiteta in domanost, vse dokler se ne ustvari nek spomin tega konkretnega predmeta, kot tudi, kdaj in kje je bil viden.
Dejstva, ki jih vemo o ivalih, so organizirana v drevesno strukturo. Kako nevronskim omrejem v moganih uspe ustvariti take strukture, nam e ni jasno.
Bistvena lastnost semantinega spomina je, da so dejstva organizirana v kategorije. Slednje je kljuno za uinkovit priklic, saj lahko iskalni mehanizem hitro in uspeno preiskuje drevesne diagrame. e bi bil semantini spomin organiziran tako, kot nas veina organizira stvari, ki jih skladiimo na podstrejih (torej bolj ali manj nakljuno), bi imeli velike teave, ko bi se skuali esarkoli spomniti. Na sreo se v moganih informacije pred zapomnjenjem same razporedijo v kategorije, eprav je ob zapletenih stvareh, ki se jih na primer uimo v olah, dobro imeti izkuenega uitelja. Nadarjeni uitelji so namre sposobni take strukture kategorij ustvarjati pri svojih uencih brez posebnega napora. Prav tako se uimo vein in osvajamo ustva. Vedeti, kaj je klavir, je eno, znati igrati nanj pa nekaj povsem drugega. Znati voziti kolo je uporabna stvar, dobro pa se je tudi zavedati, da so doloene situacije na cesti lahko nevarne. Vein se nauimo preko zavestnega in aktivnega treninga, medtem ko je s ustvi povezano uenje lahko zelo hitro. Obiajno tudi mora biti hitro, e posebej pri stvareh, katerih nas je strah. Obema omenjenima nainoma uenja reemo pogojevanje. V tako uenje so vpletene posebne moganske strukture pri uenju vein sodelujejo bazalni gangliji in mali mogani, pri s ustvi povezanem uenju pa amigdaloidno jedro. Veina ivali se je sposobna uiti vein - sposobnost, ki je bistvena za njihovo preivetje.
Kaskada moganskih poroij, preko katerih se vidne informacije obdelajo najprej zaznavno, potem pa e za namen pomnenja.
O tej kaskadi analiz lahko razmiljamo na razline naine. Kot prvo, obstajajo v moganski skorji podroja, ki izluijo zaznavne reprezentacije tega kar opazujemo. Z njihovo pomojo si zapomnimo in kasneje prepoznamo stvari v nai okolici. Funkcija tega sistema se kae denimo v nai sposobnosti prepoznave znanih ljudi (npr. politikov) v karikaturah. Soroden sistem je semantini spomin. Ta hrani vse dejstveno znanje, ki smo ga osvojili o svetu. Vemo, da je Paris glavno mest Francije, da DNA kodira genetsko informacijo v obliki zaporedja baznih parov in tako dalje.
impanzi so se nauili veine lovljenja termitov s pomojo paliic. Mladi impanzi se uijo z opazovanjem svojih starev.
31
Ne zanima nas toliko sama pokodba ali okvara, temve kako taka okvara razkrije normalno funkcijo moganov. (Sir Henry Head, nevrolog iz 20. stoletja).
Ljudje, ki jih prizadene amnezija, se ne morejo ve spomniti, kaj so doiveli pred kratkim - na primer ljudi, ki so jih sreali pred pol ure. Prav tako ne vedo, kaj so pred kratkim jedli, kje v stanovanju so odloili razline pomembne stvari. e jim pokaemo kakno kompleksno sliko, kot je ta v spodnjem okvirju, jo lahko natanno preriejo, ne bodo pa je znali ponovno narisati iz spomina bornih 30 minut pozneje, kar zdravim ljudem ne predstavlja nikakrnih teav. Dostikrat se tudi ne morejo spomniti stvari, ki so se zgodile, malo preden so zboleli. Temu pojavu reemo retrogradna amnezija. Tako ivljenje nima prave strukture in orientiranosti v asu in prostoru. Eden od amnezinih bolnikov ga je opisal kot neprestano prebujanje iz sna. Vendar pa taisti lovek nima nobenih teav z govorom in razumevanjem pomena besed, prav tako mu normalno deluje delovni spomin, zaradi esar se je ZP sposoben povsem razumljivo pogovarjati. Njegovih teav ne moremo zaznati, kopija odloen priklic razen e se z njim ponovno pogovorimo ez nekaj minut. A Takrat ele lahko opazimo, kako uniujoe izolirano je njegovo doivljanje.
Bolniki z amnezijo (A) dobro zaznajo in natanno preriejo tako kompleksno sliko, v nasprotju z zdravimi preiskovanci (ZP) pa si je ne uspejo zapomniti za dalj asa. Dve strukturi sta e posebej pomembni za procese epizodnega spomina peririnalna skorja (PRH), ki posreduje obutek domanosti ob zapomnjenih informacijah in hipokampus (HIPPO), ki kodira dogodke in kraje.
32
Nevrobiologija spomina
Raziskave nevrolokih bolnikov nam lahko nakaejo, kje v moganih se posamezne spominske funkcije nahajajo. Kako pa spominski sistemi delujejo na ravni posameznih nevronov in keminih prenaalcev, nam lahko povedo le dobro nartovane raziskave z laboratorijskimi ivalmi. Nevroznanstveniki menijo, da je precej mehanizmov precizne nastavitve nevronskih povezav med razvojem moganov vpletenih tudi v procese zgodnjega uenja. Vzpostavitev intimnega odnosa, ki se razvije med otrokom in materjo, so preuevali pri mladih piankih preko procesa vtiskanja. Zdaj vemo, kje v moganih pianka poteka ta proces in s sproanjem katerih keminih transmitorjev je povezan.
hipokampus
tiri elektrode, vstavljene v hipokampus, razkrijejo elektrino aktivnost posameznih nevronov (ica 1, 2 in obasno 4), ki se proijo takrat, ko je ival na tono doloenem mestu (rdee polje v barvnem krogu, ki prikazuje njen gibalni prostor). Poveava iz rdeega kroca prikazuje obliko vala iz zapisa elektrine aktivnosti.
Kako v moganih nastanejo taki zemljevidi in drugi spominski zapisi? Nekateri znanstveniki domnevajo, da je vpleten proces sinaptine plastinosti, ki ga posredujejo receptorji NMDA. V prejnjem poglavju smo opisali, kako ta proces preoblikuje mo sinaptinih povezav v omreju nevronov in da je tako preoblikovanje verjetno podlaga shranjevanja informacij. Uenje o prostoru je ovirano, e v hipokampus vnesemo snovi, ki blokirajo receptorje NMDA. Podgane in mii lahko
33
Raziskovalna obzorja
Podgana je v bazenu z belo obarvano vodo priplavala na skrito pload, na kateri stoji.
Londonski vozniki taksijev morajo mesto zelo dobro poznati, preden lahko zanejo s prevozi potnikov. Ko so izkuene taksiste posadili v napravo za slikanje moganov in jim naroili, naj si zamislijo pot iz Marble Archa do Elephanta in Gradu, so pri njih opazili poveano aktivacijo parahipokampalnega podroja v desni hemisferi (oznaeno rdee). Strukturne MR slike moganov taksistov kaejo tudi spremembe v relativni velikosti razlinih predelov hipokampusa, kar je morda povezano s tem, koliken del mesta so si zapomnili. Pri razlagi rezultatov je seveda potrebno upotevati tudi morebitne druge dejavnike.
spoznanj o tem, kako spominski procesi potekajo, kako si sledijo obdobja kodiranja, shranjevanja, utrjevanja in priklica informacij. Lahko bi uporabili razline strategije, ki pomagajo pri utrjevanju spomina, kot so usmerjanje pozornosti, optimalna asovna razporeditev unih lekcij in uporaba pogostih opomnikov. Nekateri stareji bolniki tako e s pridom uporabljajo pripomoke, kot je NeuroPage - gre za elektronsko napravo, ki jih opozarja, kaj morajo storiti v prihajajoem delu dneva. Na ta nain so dnevna opravila strukturirana in jih ne pozabijo. Zavedati se je treba, da razline vrste spomina potrebujejo razline naine uenja. Veine se na primer ne boste nikdar nauili le s posluanjem, eprav je le-to povsem zadostno za shranjevanje v epizodnem spominu. Vsak, ki se eli nauiti veine, jo mora pogosto vaditi, kar vsak glasbeni uitelj venomer dopoveduje svojim uencem.
Alan Baddeley je predlagal razlago delovnega spomina, po kateri ta obsega ve razlinih, med seboj povezanih sistemov.
Fonoloka zanka, vidnoprostorska skicirka in centralni izvritelj se nahajajo v razlinih predelih moganov.
34
Stres
Stres vpliva tudi na ivljenja, ki so na videz najbolj mirna. Vsi ga izkusimo med izpiti, portnim tekmovanjem ali pri prepiranju, tako s prijatelji kot s sovraniki. Zakaj se pojavlja in kaj povzroa njegove neprijetne obutke? Je sploh za kaj dober? Kaj se zgodi, ko gre po zlu? Nevroznanstveniki so vse blije razumevanju mehanizmov, s katerimi mogani proizvajajo usklajen kemini odziv na stres.
Hipotalamino-hipofizno-nadledvina (HHA) os
Stres in mogani
Mogani zaznajo in koordinirajo odziv na stres. Naa kognitivna ocena situacije v moganih interagira s telesnimi signali v krvnem obtoku, kot so hormoni, hranilne snovi in vnetni dejavniki, ter z informacijo iz perifernega ivevja, ki nadzoruje vitalne organe in utila. Mogani zdruijo te podatke in sproijo vrsto specifinih in stopnjevanih odzivov. Nae razumevanje teh mehanizmov izhaja iz raziskav na podroju nevroendokrinologije. Mogani nadzorujejo hormone, ki kroijo v krvi, in s tem omogoajo telesu, da se kosa s stresom.
Os HHA. Hipotalamus v srediu uravnava sproanje hormonov iz hipofize, ki delujejo na nadledvini elezi. Negativna povratna zanka sproanja hormonov se nahaja na razlinih stopnjah osi.
35
koncentracija kortizola
Zvonasta krivulja pri stresu. Majhna koliina stresa lahko izbolja stvari, vendar jih prevelika koliina poslaba.
Stres in staranje
Staranje spremlja sploni upad v delovanju moganov, vendar je ta upad mono raznolik med posamezniki. Nekateri posamezniki s staranjem obdrijo dobre kognitivne sposobnosti (uspeno staranje), medtem ko drugim ne gre tako dobro (neuspeno staranje). Ali lahko dobimo molekularno razumevanje tega? Ravni kortizola so viji pri neuspenem kot pri uspenem staranju. Ta dvig se zgodi pred padcem umskih sposobnosti in je povezan z upadom velikosti hipokampusa, kot se vidi na slikah moganov. Eksperimenti na podganah in miih so pokazali, da ohranjanje nizkih ravni stresnih hormonov e od rojstva, ali celo od srednje ivljenjske dobe dalje, preprei primanjkljaj spomina, ki je drugae opazen pri netretirani skupini poskusnih ivali. Tako se zdi, da so posamezniki s prekomernim hormonskim odzivom na stres ne nujno tisti, ki so imeli najve stresa, ampak tisti, ki imajo najveji odziv na stresorje - tisti, ki imajo z napredovanjem let ve izgube spomina in ostalih kognitivnih motenj. e je to res tudi pri ljudeh, bomo mogoe znali zmanjati breme taknih uinkov, morda z uporabo antidepresivnih zdravil, ki vzdrujejo stresni sistem HHA pod kontrolo. Stres je poglavitna znailnost sodobnega ivljenja a v tej zgodbi je e kaj ve. Vendar se bo potrebno za razlago tega obrniti na imunski sistem.
STRES JE NEIZOGIBEN, NEKAJ, KAR VSI DOIVLJAMO. LAHKO JE PSIHIEN ALI FIZIEN ALI (PONAVADI) OBOJE.
36
Imunski sistem
Do pred nekaj leti smo mislili, da so mogani imunsko privilegiran organ, ker jih imunski odgovor ali vnetje drugje v telesu nista prizadela. Zagotovo so do neke mere zavarovani pred zunanjimi dogodki s t.i. krvno-mogansko pregrado. V resnici ne gre za fizino prepreko, temve za skupek endotelijskih celic v moganskih ilah, ki je razmeroma neprepusten za prehajanje velikih molekul ali imunskih celic iz krvi v mogane. Toda pogled na mogane kot privilegirane se je zaradi raziskav o interakciji med mogani in imunskim sistemom v zadnjem desetletju mono spremenil. Tako je sedaj nevroimunologija zelo razgibano podroje raziskav.
spodbudi celice, imenovane levkociti in makrofagi, ter beljakovine akutne faze, da potujejo na mesto napada in prepoznajo, ubijejo in nato odstranijo napadalne povzroitelje bolezni. Poleg tega izzove odgovor akutne faze vsem dobro znane simptome (poviano telesno temperaturo, boleine, zaspanost, izgubo apetita, nezainteresiranost). Vsak od teh odgovorov pomaga premagati okubo, ohranja energijo in pomaga pri obnovi, toda kadar je aktivacija premona ali predolgo traja, lahko kodi. Zato morajo biti vnetni odgovori natanno uravnavani.
Telesne obrambe
Imunski sistem je naa prva bojna linija proti zlobnim napadalcem. Ti napadalci, virusi, bakterije in glivice so lahko pogosti in blagi, kot vsem dobro znani prehlad, pa tudi resni in ivljenje ogroujoi, kot so HIV, meningitis ali tuberkuloza. Naa obramba deluje na ve nainov. Prvi je lokalni, v okuenem, ranjenem ali vnetem tkivu, in povzroa oteklino, boleino, spremembe pretoka krvi in sproanje lokalnih vnetnih molekul. Bolj splono, aktivacija imunskega sistema
37
Med dejavnike, ki sproijo proizvodnjo citokinov, spadajo bakterijski ali virusni produkti, pokodba celic ali gronje preivetju celic, kot so toksini ali pomanjkanje kisika. Proizvodnjo citokinov uravnavajo tudi mogani, ki lahko preko ivnih signalov (predvsem preko simpatinega ivnega sistema) ali preko hormonov (kot je kortizol iz nadledvine leze) tkivom spodbudijo ali zavrejo sintezo citokinov. Citokini so beljakovinske molekule z mnogimi uiinki, predvsem na imunski sistem. Veina jih stimulira imunski sistem in kljune komponente vnetja, kot so oteklina, lokalna sprememba krvnega pretoka in sproanje drugega vala vnetnih molekul. Delujejo na skoraj vse fizioloke sisteme, vkljuno z jetri, kjer spodbujajo sintezo beljakovin akutne faze. Toda eprav imajo citokini tevilne skupne uinke, se med seboj tudi mono razlikujejo. Nekateri so protivnetni in zavrejo procese, ki spodbujajo vnetje. Veina jih deluje lokalno na celice v bliini mesta svojega nastanka, nekateri pa se sprostijo v kri, kot hormoni.
ga ne moremo obvladati in lahko zato okrni nae obrambne sposobnosti, tak stres so izrpavajoi napori ali tragina doivetja. Natannih mehanizmov odgovornih za povezavo med stresom in imunskim sistemom e nismo ugotovili, vemo pa, da je pomemben dejavnik aktivacija hipotalaminohipofizno-nadledvine osi. Eden glavnih odgovorov na stres v moganih je poveana proizvodnja beljakovine, imenovane kortikotropin-sproajoi faktor (CRF, iz anglekega imena corticotrophin releasing factor), v hipotalamusu. CRF prepotuje kratko razdaljo med hipotalamusom in hipofizo, kjer spodbudi sproanje drugega hormona, adrenokortikotropnega hormona (ACTH, iz anglekega imena adrenocorticotrophic hormone). Ta hormon potuje po krvnem obtoku do nadledvine leze, kjer spodbudi sproanje steroidnih hormonov (kortizola), ki so eni najmonejih zaviralcev imunskega odgovora in vnetja. Toda zgodba je bolj zapletena, ker sodelujejo tudi drugi hormoni in ivni elementi, vemo pa tudi, da nekatere blage oblike stresa lahko aktivno izboljajo delovanje imunskega sistema.
38
Spanje
Vsak veer se odpravimo v svojo sobo, zlezemo v posteljo in odjadramo v nezavedno stanje spanja. Veina nas spi okrog 8 ur, kar pomeni, da preivimo priblino tretjino ivljenja nezavedno del tega asa v sanjah. e se poskua izogniti spanju in uporabi ta dragoceni as za druge dejavnosti, kot so zabave pozno v no ali pa uenje do jutra pred izpiti, ti bodo telo in mogani kmalu povedali, da tega ne bi smel poeti. Manj lahko spimo le kraje obdobje, nikoli pa ne prav dolgo. Ciklus spanja in budnosti je namre ena od tevilnih ritminih aktivnosti telesa in moganov. Zakaj obstajajo ritmine aktivnosti, kateri deli moganov pri njih sodelujejo in kako delujejo?
Faze spanja
Spanje ni tako pasiven proces, kot se zdi. e loveku v spalnem laboratoriju pripnemo elektrode na glavo, je na njegovem moganskem elektroencefalogramu (EEG = posnetek elektrine aktivnosti moganske skorje) mogoe opaziti razline faze. V budnem stanju kaejo nai mogani elektrino aktivnost v obliki valov z majhno amplitudo. Ko zaspimo, kae EEG sprva e manje odklone, nato pa se ob prehodu skozi vrsto faz spanja amplituda postopoma poveuje, frekvenca valov pa zniuje. Te faze imenujemo spanje poasnih valov (spanje SWS, iz anglekega imena slow-wave sleep, ali sinhronizirano spanje). Vzroka za te elektrine spremembe e ne poznamo popolnoma. Menijo pa, da postanejo nevroni v moganih postopoma sinhronizirani en z drugim, ko se prenehajo odzivati na normalne draljaje. Ko se nevroni, ki nadzorujejo gibanje skeletnih miic, aktivno zavrejo, tonus miic popusti, toda na sreo nevroni, ki nadzorujejo dihanje in utrip srca, e naprej delujejo normalno! Preko noi kroimo skozi faze spanja. V eni od njih postane EEG podoben tistemu v budnem stanju in nae oi se pod zaprtimi vekami hitro premikajo v vse smeri. To je tako imenovana faza spanja s hitrimi gibi zrkel (spanje REM, iz anglekega imena zanjo, rapid eye movement, ali desinhronizirano spanje). Najbolj verjetno sanjamo v tej fazi spanja. e se ljudi zbudi med fazo REM, skoraj vsi poroajo o sanjah celo tisti, ki trdijo, da nikoli ne sanjajo (preizkusi to na lanu svoje druine!). V bistvu nas ima veina priblino 4 do 6 kratkih epizod spanja REM vsako no. Dojenki imajo malo ve spanja REM. Spanje REM pa registriramo celo pri ivalih.
budnost REM stopnja 1 stopnja 2 stopnja 3 stopnja 4
0 1 2 3 4 5 6 7 8
Ritem ivljenja
Ciklus spanja in budnosti je notranji ritem, ki postopoma postane vgrajen v ciklus dneva in noi v prvih letih ivljenja. Imenujemo ga cirkadiani ritem circa v latinini namre pomeni okrog, naokrog, dies pa dan torej ritem, ki se vsakodnevno ponavlja. Pomemben je skozi vse ivljenje: dojenki spijo kraja obdobja tako podnevi, kot ponoi, majhni otroci pogosto popoldne zadremajo, medtem ko odrasli veinoma spijo samo ponoi. Spanje dobro dene. Vklopljenje budnosti in spanja v ciklus izmenjevanja dneva in noi delno nadzoruje majhna skupina celic v hipotalamusu, tik nad optino kiazmo, imenovana suprakiazmalno jedro (SCN, angleko suprachiasmatic nucleus). Ti nevroni so del moganske bioloke ure in so nenavadni, ker imajo tevilne sinapse med lastnimi dendriti. Te sinapse omogoajo sinhroniziranje njihovega hkratnega proenja akcijskih potencialov. Pri ljudeh ta bioloka ura tiktaka v ritmu, rahlo poasnejem od dneva, toda ponavadi jo z dnem usklajujejo informacije o tem, ali je zunaj dan ali no, ki prihajajo preko oi. To vemo, ker so ljudje, ki so sodelovali v poskusih za preuevanje spanja tako, da so dalja asovna obdobja iveli v globokih jamah, stran od vseh informacij o resninem delu dneva, pridobili vzorce neodvisne aktivnosti ciklusa spanjabudnosti, ki je trajal priblino 25 ur.
ur spanja
Normalno osemurno nono spanje je sestavljeno iz vzorca razlinih faz spanja, s kratkimi obdobji spanja REM (rdea podroja), ki se odvijejo priblino tirikrat vsako no.
Pomanjkanje spanja
Podnevi aktiven SCN Ponoci mirujoc SCN
Pred nekaj leti se je elel nek ameriki najstnik, Randy Gardner, vpisati v Guinnessovo knjigo rekordov tako, da bi zdral najdalji zabeleeni as brez spanja. Zadal si je, da bi zdral brez spanja 264 ur in mu je uspelo. lo je za natanno nadzorovan poskus pod okriljem zdravnikov
39
Zakaj spimo?
Mnogo podroij v nevroznanosti ostaja uganka in spanje je eno izmed njih. Nekateri ljudje so trdili, da je spanje samo priroen nain, da ostanejo ivali negibne in tako izven nevarnosti. Toda za spanje mora biti pomembneji razlog. Poskusi s prikrajevanjem spanja nas navajajo k misli, da spanje REM in nekatere faze spanja SWS omogoajo moganom, da si opomorejo. To vrsto spanja imamo prve 4 ure noi. Mogoe pomaga zadeve v moganih malo urediti in je primeren as za to nujno potrebno nalogo takrat, ko ne obdelujemo nobene senzorine informacije in nismo na ni pozorni ter nam ni treba nadzorovati svojih dejanj, podobno kot ladja med popravilom na suhem. Raziskovalci tudi menijo, da je spanje as, ko utrdimo, kar smo se nauili ez dan za spomin nujno potreben proces. ki za to uporablja razline nevromodulatorne transmitorje, tudi adenozin, v neki vrsti molekulske verine reakcije, ki nas vodi skozi razline faze spanja. Uskladitev mehanizmov omogoa omrejem nevronov prehod iz ene faze spanja v drugo. Velik korak naprej so omogoile nevrogenetske raziskave, ki so pokazale razline gene, ki - podobno kot kolesca v uri - delujejo kot molekulske komponente notranjega metronoma. Veino dela so naredili na vinski muici, kjer so odkrili dva gena per in tim. Gena doloata aminokislinsko zaporedje dveh beljakovin, ki nato druno uravnavata lastno sintezo. Prepis mRNA in sinteza beljakovin se zane zgodaj v dnevu, beljakovini se kopiita, poveeta in ko sta povezani, zavreta lastno sintezo. Dnevna svetloba pomaga razgraditi beljakovini, tako da njuna koliina pade na raven, ko se prepis genov ponovno zane. Ta ciklus se neprestano ponavlja, toda ne nadaljuje se ve, e zanemo nevrone gojiti v laboratoriju. Ura v sesalcih, kot je lovek, deluje zelo podobno kot pri vinski muici. Ker so cirkadiani ritmi evolucijsko gledano zelo stari, najbr ne presenea, da enake vrste molekul poganjajo uro v tako razlinih organizmih.
Raziskovalna obzorja
svetloba tema svetloba tema svetloba tema svetloba tema
10
dnevi
normalne miske imajo jet-lag
20 30 40
mutirane miske takoj prestavijo uro
Mike, ki nimajo jet-laga Da bi bolje razumeli molekularne mehanizme cirkadianih ritmov, so nevroznanstveniki genetsko spremenili miko tako, da so ji izniili gene, ki se izraajo v suprakiazmalnem jedru. Te tako imenovane mike VIPR2 ivijo normalno in kaejo spremenjene vzorce aktivnosti med dnevom in nojo, tako kot normalne mike. rne pike v zgoraj prikazanih diagramih kaejo, kdaj so mike aktivne dnevni ritem z aktivnostjo ponoi (siva podroja). Toda e se as, ko se ugasnejo lui, nenadoma prestavi za 8 ur naprej (priblino 25. dan poskusa), se pri normalnih mikah pokae jet-lag (neusklajenost biolokega cirkadianega ritma z dnevnim ritmom danno, ki ga zautimo pri spremembi asovnega pasu ob poletih na druge celine, op.p.) in potrebujejo nekaj dni, da se vzorec njihove aktivnosti prilagodi novemu ciklusu izmenjevanja svetlobe in teme. Mike z iznienimi geni se prilagodijo takoj. Tovrstni poskusi nam pomagajo spoznati molekularne mehanizme, s katerimi svetloba deluje na gene, ki vzdrujejo cirkadiani ritem.
40
Slikanje moganov
Frenologi so menili, da lahko razumejo delovanje moganov preko opazovanja vdolbin in izboklin na povrju lobanje. Danes je ta ideja resda zastarela, vendar pa njihov namen, da bi opazovali mogane od zunaj, izven lobanje, ostaja povsem aktualen. Zdaj znamo narediti prav to, kar so mnogi eleli v razlinih zgodovinskih obdobjih pogledati v delovanje moganov s pomojo sodobnih metod slikanja moganov. Sodobne naprave nam lahko prikaejo zgradbo moganskih podroij in njihovih povezav, lokalni krvni pretok, energijsko presnovo in spremembe v aktivnosti posameznih podroij, ki nastanejo, kadar se preiskovanci ukvarjajo z razlinimi nalogami.
Levo : dobiek, ki ga je druba E.M.I. ustvarila s prodajo glasbenih plo skupine The Beatles, je omogoil razvoj prvih naprav za slikanje moganov. Te in kasneje naprave so nevroznanstvenikom omogoile povsem nove naine preuevanja moganov. Desno : moderni magnentnoresonanni aparat. Preiskovanec se ulee na premino ploo, ki ga premakne v sredino obroa magnetov, s katerimi se nato opravi slikanje, ki obiajno traja pol ure do eno uro.
41
Slika krvnih il v moganih. Zaznamo lahko spremembe v pretoku krvi skozi njih in jih uporabimo kot posredni kazalec sprememb nevronske aktivnosti.
Raunalnika oprema nam pomaga, da na slikah, posnetih s PET ali fMR, prikaemo tona mesta, kjer so se pojavile spremembe v pretoku krvi.
42
Aktivacija podroja V5 odraa zaznavo gibanja. To podroje dobi vhodni signal iz podroja V2 in pulvinarja (Pul), ki lei globlje v moganih. Posteriorna parietalna skorja (PPC) nadzoruje pretok zaznanih informacij. Metode analize efektivne konektivnosti nam pomagajo, da doloimo lastnosti skupnega delovanja teh podroij v omreju.
Preiskovancu v aparatu lahko pokaemo razline vidne draljaje. Vsi ti draljaji pri njem aktivirajo podroja primarne vidne skorje (V1 in V2). Z uporabo omenjene tehnike odtevanja lahko prikaemo, da se analiza barvnih draljajev (levo) vri naprej v podroju V4, analiza draljajev, povezanih z gibanjem, pa v podroju V5 (desno toke se premikajo).
dolgoronega spomina niso opazili aktivnosti medialnih delov sennega renja. Prikazali pa so jo kasneje, z bolj napredno zasnovanimi testnimi primeri. Ob spominskem procesiranju, z uporabo virtualne resninosti, so poleg te omenjene aktivnosti opazili tudi aktivnost v drugih podrojih, kot sta prefrontalna skorja in prekuneus. Ti rezultati so skupaj s podatki iz novejih nevropsiholokih raziskav pripeljali do spremembe teorij o delovanju spominskega sistema. V zadnjem asu pa se uporablja tudi noveje matematine tehnike analiz, ki nam omogoajo spoznanja o tem, kako razlina omenjena podroja med kompleksnimi nalogami med seboj sodelujejo in vplivajo eno na drugo. Ena od takih metod se imenuje efektivna konektivnost. Pomaga nam torej razumeti, kako podroja delujejo v povezanem omreju in ne le izolirano, kot vroe toke aktivnosti, ki se prikaejo na obiajnih slikah s fMR. Upamo, da bodo te nove tehnike analiz in moneji magneti, ki prikaejo slike moganov z vijo loljivostjo, pripomogli k razumevanju dinamike v mreah nevronov, ki neprestano komunicirajo med seboj med tekoim usklajevanjem procesov, kot so zaznava, miljenje in akcija.
funkcijskih podatkov se imenuje statistino parametrino kartografiranje (SPM, angl. statistical parametric mapping). Dobljene slike pogosto obarvamo, tako da z ognjeno rumeno oznaimo podroja s poveano aktivnostjo, z modra in rno pa podroja z manjo aktivnostjo. Raziskovalci s podroja slikanja moganov radi reejo, da se moganska podroja na slikah prigejo, kadar so povezana z izvajanjem doloenih nalog. e preiskovanec na primer gleda v spreminjajoo se ahovnico, se aktivira njegova primarna vidna skorja. Uporaba z barvami in gibanjem povezanih draljajev, ter bolj kompleksno zasnovane naloge so nam pomagale razumeti precej podrobnosti o delovanju vidnega sistema pri ljudeh. Podobne raziskave se izvajajo v o drugih senzornih modalnostih. Tak nain prepoznavanja predelov moganov, povezanih z doloenimi funkcijami, nam je pomagal najti tudi podroja, ki so na primer povezana s posameznimi dejavnostmi pri branju, kot so pretvorba vidno zaznanih besed v fonoloki zapis, zdruevanje fonemov v besede, izluenje pomena besed in podobno. Intenzivno so preuevali tudi procese uenja, vkljuno z raziskavami predvidevanja in zaznavanja boleine. Omenjene raziskave pa so prinesle tudi marsikatero preseneenje. Tako na primer v zgodnjih raziskavah
Raziskovalna obzorja
Nikos Logothetis je mlad raziskovalec, ki je veliko prispeval k razumevanju odnosov med aktivnostjo nevronov v moganih in signalom, ki ga merimo med eksperimenti slikanja moganov. Nedavni eksperimenti, pri katerih so ob fMR signalu merili tudi elektrino aktivnost moganov, so pokazali, da je signal BOLD povezan bolj z aktivnostjo v samih sinapsah, kot pa z akcijskim potencialom nevronov, kot se je veinoma domnevalo prej. Signal BOLD je torej pokazatelj sinaptine aktivnosti v doloenem moganskem podroju in ne njegovega izhodnega signala, ki ga predstavljajo akcijski potenciali. To odkritje je zelo pomembno za interpretacijo rezultatov vseh slikovnih eksperimentov.
43
3
1
Vae mogane sestavlja 100.000.000.000 celic in 3.200.000 kilometrov ivnih kablov z 1.000.000.000.000.000 sinaptinimi povezavami, vse zapakirano v 1,5 litra in teko 1,5 kg. Pri tem porabijo priblino toliko energije kot nona luka.
offcenter
44
45
Matematina uganka
Vsebinsko naslovljiv distribuiran spomin Zamislite si niz ic, ki teejo vodoravno, in se sreajo s tirimi, ki teejo navpino, na mestih, kjer se sreajo, pa so stikala (slika A). Ta matrika predstavlja spomin. Informacije so zabeleene v obliki binarnih tevil, kot so 0011 in 1010. Stikala uredimo tako, da se prigejo vsaki, ko 1 srea 1 (B). Ta stikala hranijo paritev teh dveh tevil. Matrica lahko hrani tudi druga tevila poleg omenjenih dveh, kot na primer 1010 in 0110. Konna matrika bi morala imeti priganih sedem stikal, kot prikazuje C. e sedaj ponovno prikaemo prvo tevilo - 0011 - konnemu stanju matrike in uredimo, da je tok prisoten v navpinih icah vsaki, ko je prigano stikalo (D), bo tok, ki prihaja na dnu navpinih rt sorazmeren tevilu 2120. To ni tevilo, s katerim je bilo 0011 prvotno parjeno. Vendar, e delite 2120 s skupnim tevilom enic v tevilu, ki smo ga uporabili za priklic (0+0+1+1 je enako 2), z uporabo deljenja celih tevil (kjer zanemarimo ostanek), konamo z 1010. Matrika si je torej zapomnila, da sodi 0011 skupaj z 1010, eprav je na njej shranjeno dodatno sporoilo. Da resnino deluje, lahko preverite tudi z drugim parom tevil.
B
0 0 1 1
1 0 1 0
C
1 0 1 0
NOMAD je nekoliko nemiren, vendar misle predhodnik misleih strojev prihodnosti. Visok je 60 centimetrov, na cilindrino oblikovanem telesu ima oi, uesa, prijemalne roke in druge senzorje, ki mu omogoajo navigacijo. Kar ga razlikuje od veine drugih robotov je, da deluje brez vkodiranih navodil ali pravil. Namesto tega ga vodijo raunsko simulirani mogani z 10.000 simuliranimi nevroni in ve kot milijonom povezav med njimi, ki omogoajo zaznavanje okolja in odzivanje nanj. Znajde se v novih situacijah in ui se iz napak, medtem ko se giblje po ogradi, v kateri so raztresene raznobarvne kocke. Nekatere izmed kock so rtaste in elektrino prevodne, kar jih dela okusne. Druge so posejane s pikami in slabe prevajajo elektriko, zaradi esar so manj okusne. Preko iskanja in okuanja kock z elektrinim senzorjem v prijemalnih rokah se NOMAD naui ignorirati pikaste kocke in poiskati okusne, rtaste.
0 1 1 0
D
0 0 1 1
2
2 1 2 0
1 0 1 0
To je vrsta spomina, ki ga pripisujemo moganom. Informacij ne hranijo na doloenih lokacijah - kot to velja za osebni raunalnik, ampak so razprene preko mree, shranjene kot spremembe v sinaptinih povezavah. Priklicati jih je mono z naslavljanjem njihove vsebine. Teava je, da se tovrstni spomin zelo hitro nasii, e posebej, e so na razpolago le tiri ice. S 1000 pari ic, pa lahko matrika hrani veliko prekrivajoih se parov sporoil brez vejih motenj med njimi.
46
Glavobol in migrena
Veina ljudi ima obasne glavobole. Glavobol pogosto nastane zaradi napenjanja miic (v glavi in zatilju) in ne pomeni resne telesne bolezni, ki bi nas morala skrbeti. Obasno e posebej e se glavobol pojavi hitro ali e je povezan z izpuaji na koi zaradi okube ali z bruhanjem pa je lahko v ozadju resen vzrok. V taknih okoliinah boleina ne prihaja iz moganov, temve se pojavi zaradi draenja ali pritiska na meninge - ovojnice, ki obdajajo mogane. Pogost vzrok glavobola je migrena. Poleg boleine, pogosto le na eni strani glave, utijo ljudje tudi slabost, motita jih svetloba in hrup, pred glavobolom pa lahko doivijo tudi migrensko avro, med katero vidijo utripajoe lui in cikcakaste rte. Zdi se, da se migrena zane v delu moganov, ki procesira obutke boleine, ki jih posredujejo ivci iz sten moganskih il. Slikanje moganov namre razkrije poveano aktivnost v teh predelih ob zaetku napada migrene. Kot odziv na to aktivnost se prehodno povea lokalni pretok krvi, ki povzroi simptome, kot je na primer utripanje svetlobe, nato pa takoj sledi izrazito znianje pretoka, ki ga lahko prepoznamo po zaasni telesni ibkosti. V zadnjem desetletju se je zdravljenje migrene skoraj
47
Genetske bolezni
Moganske bolezni so zdravniki vedno prepoznavali in diagnosticirali glede na prizadeto podroje. Imena tevilnih bolezni tako zdruujejo opis tistega, kar je narobe in prizadetega dela moganov, ponavadi v grini ali latinini, na primer parietalna apraksija. V zadnjih desetih letih pa je bolje poznavanje genetskega ozadja povsem spremenilo stvari. Pri tevilnih podedovanih boleznih se problem namre nahaja nekje drugje.
obmoje pokodovanih celic okoli podroja kapi desni mali mogani hrbtenjaa arterije, ki hranijo mogane
Nekateri ljudje podedujejo bolezenska stanja, pri katerih se pojavljajo problemi z nadzorom gibanja, zaradi katerih so z leti edalje bolj nestabilni. Bolezen se imenuje spinocerebelarna ataksija, kar odraa klasini nain poimenovanja. Zanjo zdaj vemo, da jo povzroa okvara tono doloenega gena. tevilna druga bolezenska stanja danes lahko klasificiramo glede na njihov vzrok in rutinsko nam je na voljo tudi diagnostino genetsko testiranje za paciente, pri katerih obstaja tveganje za to ali druge genetske bolezni. Diagnoza je tako lahko hitreja in postavljena z veliko vejo gotovostjo kot nekdaj. Huntingtonova bolezen je nevrodegenerativna bolezen, ki je povezana z nenormalnimi nehotnimi gibi telesa v tem primeru je bolezen poimenovana po zdravniku, ki jo je prvi
Slika prikazuje pokodbo moganov po kapi in obmoje ogroenega tkiva (penumbre) okrog nje.
48
ucne tezave
shizofrenija
Druinsko drevo prikazuje generacije v druini, ki so nagnjene k unim teavm in shizofreniji. Bodite pozorni, kako lahko te motnje v vasih preskoijo generacijo.
opisal. Bolezen se pojavi zaradi ponovitvene mutacije v enem od vejih genov lovekega genoma, ki ga imenujemo huntingtin. Prav tako se nekatere zgodnje (juvenilne) oblike Parkinsonove bolezni (bolezni, ki povzroa upoasnjenost, rigidnost, tresenje in motnje ravnoteja) pojavijo zaradi bolezenskih sprememb v genih, ki kodirajo beljakovino parkin. Poleg pomoi pri postavitvi diagnoze uporabljamo genetsko testiranje tudi zato, da svetujemo drugim lanom druine, kakna je pri njih verjetnost za razvoj bolezni, ali da jo prenesejo na svoje otroke. eprav je genetska revolucija spremenila nain, na katerega obravnavamo bolezni ivnega sistema, smo ele na zaetku dolge poti raziskovanj. Enaka genska okvara lahko pri razlinih ljudeh povzroi razline bolezni, obenem pa lahko razline genske okvare povzroijo zelo podobne bolezni. Razumeti, kaj je tisto, kar doloa te razlike in kako se posameznikov genetski ustroj odziva na vplive njegovega okolja, je eden izmed bodoih velikih izzivov genomske dobe, v kateri ivimo.
Debatni kotiek e bi odkrili, da ste morda ogroeni za razvoj genetske bolezni, ali bi hoteli to zagotovo vedeti? Ali bi bilo prav, da bi take gene identificirali, e preden bi se otroci rodili in splavili tiste, ki bi lahko kasneje v ivljenju zboleli? Kakno vlogo imajo pri tej odloitvi uporabna in produktivna leta, ki jih bolniki pred nastopom bolezni lahko preivijo?
49
uspeli vzrediti genetsko spremenjene ivali, ki kaejo znake bolezni. Take raziskave nam lahko pomagajo razumeti bioloke osnove bolezni, vendar moramo njihove rezultate razlagati pazljivo. Zdravila, ki bi zaustavila napredovanje Alzheimerjeve bolezni, so zelo zaelena, vendar jih zaenkrat e ni uspelo razviti. Za dosego tega cilja so raziskave na ivalih nepogreljive. Vemo, da so ivne celice, ki uporabljajo kemini prenaalec acetilholin, e posebej obutljive za degeneracijo pri Alzheimerjevi bolezni. Zdravila, ki blokirajo uinek encimov, ki normalno sproti razgrajujejo acetilholin v sinaptini pranji, imajo nekaj terapevtskega uinka na simptome tako pri ivalskih modelih bolezni kot pri dejanskih bolnikih. Vendar ta uinek ne more ustaviti napredovanja zaenkrat e neozdravljive Alzheimerjeve bolezni. Pot naprej je verjetno v zdruevanju rezultatov genetskih raziskav, razumevanju povezav med keminimi in psiholokimi procesi v moganih ter razumevanju mehanizmov okvare ivnih celic.
Depresivna motnja
Morda vas bo presenetilo, da so si depresija in nevrodegenerativne bolezni lahko sorodne, a sedaj vemo, da se pri bolnikih, ki zbolijo za hudo depresijo, pojavi tudi odmiranje moganskih celic. Depresivna motnja je nekaj drugega kot obasna potrtost, s katero se sooa veina ljudi. Pri depresiji imamo opravka z resnim klininim stanjem, ko potrtost in brezvoljnost postaneta stalno razpoloenje, ki lahko traja tedne ali celo mesece. Depresija prevlada nad vsemi aspekti ivljenja in se lahko stopnjuje tako dale, da bolnik eli umreti in morda tudi res poskua storiti samomor. Pri bolnikih se pojavijo tudi drugi znailni simptomi: motnje spanja, upad apetita, motnje koncentracije in spomina, izguba motivacije in interesov. K srei je depresija kar ozdravljiva motnja. Antidepresivi so zdravila, ki ojaajo uinke nevromodulatornih transmitorjev, kot sta serotonin in noradrenalin. Poleg tega pa so uinkovite tudi psihoterapevtske metode. Vasih je e posebej uspena kombinacija zdravljenja z zdravili in psihoterapijo. Depresija je presenetljivo pogosta v doloenem obdobju ivljenja se lahko pojavi pri enem od petih ljudi.
Vincent van Gogh, impresionistini slikar, je trpel za hudo obliko depresije.
Genetske raziskave so tudi tu pripomogle k razumevanju bolezni, saj kaejo na mutacije genov, ki kodirajo amiloidni prekurzorski protein (iz katerega nastaja amiloid) in preseniline (encime, ki razcepijo prekurzorski protein). Bistven dejavnik tveganja pa je tudi dedovanje doloene variacije gena za apolipoprotein E (apoE), tako imenovanega apoE4. Vendar pa genetski dejavniki ne morejo pojasniti celotne zgodbe: dejavniki okolja, kot so na primer toksini, ali drugi kodljivi vplivi, na primer travmatske pokodbe moganov, prav tako igrajo pomembno vlogo. Genetski dejavniki so vseeno toliko pomembni pri razvoju bolezni, da so znanstveniki
50
Shizofrenija
Shizofrenija je e ena izmed duevnih motenj, ki je povezana s patolokimi spremembami biokeminih procesov in strukture moganov. Shizofrenija je progresivna in precej onesposabljajoa bolezen, ki se pojavi pri enem od stotih ljudi. Ponavadi se zane v zgodnjem obdobju odraslosti. Pogosti simptomi shizofrenije so blodnje (patoloka preprianja, ponavadi bizarne ideje, pogosto preganjalne narave) in halucinacije (motnje zaznav, bolniki na primer sliijo glasove, ko ni nikogar v bliini). Obiajno se pojavi tudi progresiven upad kognitivnih sposobnosti, socialnih stikov in delovne sposobnosti. Shizofrenija je pogosto napano razumljena bolezen. Nima namre niesar opraviti z razcepljeno osebnostjo, s katero jo ljudje pogosto zamenjujejo. Bolniki tudi praviloma niso nasilni. Veina bolnikov s shizofrenijo je pravzaprav bojeih in nenevarnih. V razvoj bolezni so nedvomno vpleteni genetski dejavniki, vendar so, tako kot pri drugih boleznih, pomembni tudi razlini vplivi okolja, med njimi predvsem stresne situacije. Kljub vsem opaznim psihinim spremembam je shizofrenija v prvi vrsti bolezen moganov. e dolgo je znano, da se pri njej poveajo moganski prekati in da zane elni reenj slabe delovati. Zdravila, ki blokirajo dopaminske receptorje, zmanjajo izrazitost simptomov, a bolezni ne pozdravijo. Zadnje raziskave so pokazale, da pri bolnikih obstajajo nepravilnosti v Najprej nismo vedeli, kaj se pravzaprav dogaja z nao herjo Sue. V prvem letu tudija ni imela teav in izpite je opravljala z lahkoto. Potem se je zaela spreminjati postala je tiha in doma je delovala odsotno. Bila je povsem drugana kot poprej. Prenehala se je videvati s prijatelji kasneje smo zvedeli, da ni obiskovala predavanj in je ves dan leala v postelji. Nekega dne nam je povedala, da je prejela posebno sporoilo s televizijskega zaslona, ki ji je razkrilo, da ima posebne moi in da sateliti s pomojo telepatije nadzorujejo njene misli. Smejala se je brez razloga in naslednji hip e jokala. Oitno je bilo, da je z njo nekaj zelo narobe. Dejala je, da povsod slii glasove, ki komentirajo vse, kar stori. Izkazalo se je, da je zbolela za shizofrenijo. Prvi je ostala v bolnici priblino dva meseca. Sedaj redno jemlje zdravila. Kljub temu, da je zadnje ase njeno stanje mnogo bolje na primer nima udnih idej o satelitih je e vedno brez interesa za veino stvari. Morala je prekiniti tudij in eprav se je za doloen as zaposlila v lokalni trgovini, je morala ponovno za nekaj tednov oditi v bolninico. Vmes je izgubila slubo. Preprosto ni ve ista oseba, kot je bila.
Raziskovalna obzorja
rezultati
raziskovalci
51
Nevroetika
Neko, pred mnogimi leti (kot se pogosto prinejo pravljice), je veljala jasna razmejitev med znanostjo in tehnologijo. Znanstveniki so neomajno sledili neoznaeni raziskovalni poti io resnico, kamorkoli naj bi jih ta pot e peljala. Edina nagrada jim je bil uitek, ki ga prinaajo odkritja. Inenirji in tehnologi pa so si prizadevali spreminjati svet, v katerem ivimo tako, da so uporabljali rezultate znanstvenih prizadevanj. Takna razmejitev, etudi vena, je - in je vedno bila - le pravljica. Danes se znanstveniki vse bolj zavedajo drubenega okvira, v katerem delajo, in tega, kako ta okvir lahko vpliva na njihove raziskave. Vpraanja o vplivu nevroznanosti na drubo se zbirajo pod splonim naslovom nevroetika, ki je kriie nevroznanosti, filozofije in etike. Nevroetika se nanaa na to, kako odkritja o moganih vplivajo na nae zavedanje sebe kot posameznih lovekih bitij (denimo, kakna je nevralna podlaga za moralo). Dotika se tega, kaken je pomen nevroznanstvenih spoznanj za socialno politiko (npr. izobrazbeni potencial pri otroku) in tudi tega, kako se izvaja samo nevroznanstveno raziskovanje (npr. etina vpraanja o uporabi poskusnih ivali v raziskovanju ali o uporabi zavajanja pri lovekih preiskovancih). Nenazadnje gre pri nevroetiki tudi za to, kako naj bi nevroznanstveniki pritegnili javnost v dialog o tem, kaj ponejo, in v izmenjavo zamisli o tem, kar naj bi poeli.
Drubeni okvir
eprav nekateri nevroznanstveniki menijo, da njihovo delo ni povezano z drubeno resninostjo, to le redko dri. V 17. stoletju je Descartes uporabil prispodobo o hidravliki, ko je razlagal, kako se sokovi iz moganov premikajo do miic. Prispodobo si je izposodil iz zapletene vodne napeljave, ki jo je videl v vrtovih francoskih gradov. Na prehodu v 20. stoletje so nevrofiziologi - v sozvoju z industrijsko revolucijo - zapletene povezave v moganih primerjali z zaaranimi statvami, malo pozneje pa s telefonsko centralo. Danes, ob vstopu v 21. stoletje, prevladujejo predvsem raunalnike prispodobe, kot tale cvetka, da moganska skorja deluje podobno privatnemu svetovnemu spletu. Gre seveda za izrazoslovje, katerega namen je predstaviti zapletenost idej, a tudi zamisli, ki so del teorij o delovanju moganov. Nevroznanstveniki se vasih podajo v razmiljanje o znanstvenih problemih, ki so oddvojeni od vsakodnevnega ivljenja. Takrat se pogosto umaknejo v abstrakten svet, poln tehninega izrazoslovja, v katerem sledijo neemu, kar spominja na vernikovo iskanje resnice. Naj raziskujejo ionske tokove, ki so podlaga prenosu akcijskih potencialov, delovanje keminih prenaalcev ali, kako proenje celic v vidni skorji odraa vidike vidnega sveta - veliko problemov v nevroznanosti je mono opredeliti na omejen, vendar skoraj otipljiv nain. Vendar pa resnini svet nikoli ni dale. Ko vemo, kako delujejo kemini prenaalci, je samoumevno razmiljati o pametnih zdravilih, ki nam lahko pomagajo izboljati spomin. Drugi zano razmiljati o razvoju ivnih strupov, ki zmotijo ta kljuni proces, kot so na primer zaviralci encimov, ki so le korak od sestavin biolokega oroja.
e bi imeli na razpolago zdravilo, ki bi vam pomagalo uspeno opraviti izpit, bi ga vzeli? Je kakna razlika med tem in atletom, ki uporablja steroide, da izbolja svoj rezultat, ali pa osebo, ki jemlje antidepresive? Etine dileme obkroajo tudi prihodnost slikanja moganov. Tehnike slikanja moganov bodo morda v kombinaciji z uporabo ustreznih testov kmalu omogoale loevanje med posameznikovimi pravimi in lanimi spomini. Trenutno je raznolikost v izmerjenih odzivih e prevelika, a sodia bodo morda nekega dne slikanje moganov lahko uporabila kot
RAZMILJANJE O MOGANIH ZADEVA VSE NAS, SAJ GRE DOBESEDNO ZA GLAVNO RE. Zach Hall, Univerza Kalifornije
52
Pomembnost sporazumevanja
Presenea dejstvo, da je stopnja zaupanja znanstvenikom najmanja v dravah, v katerih znanstveniki storijo najve za komuniciranje s splono javnostjo. Vendar pa sopojavljanja ne gre enaiti z vzrono povezavo. Malo je verjetno, da bi bil prav trud za vkljuevanje javnosti v razpravo o vplivu znanosti na drubo ter rasto obutek dolnosti zanj vzrok rastoemu nezaupanju v javnosti. Nezaupanje gre prej pripisati vedno bolj izobraeni zainteresirani javnosti, ki je bolj skeptina do novih udenih zdravil ter se bolj zaveda, kako poasen in vasih negotov je napredek znanosti. elja po zmanjanju nezaupanja ne more biti vodilo za vraanje k slepi neosveenosti. Eden od razlogov za vkljuevanje mladih in zainteresirane javnosti v nevroraziskovalne dileme je nestrinjanje samih nevroznanstvenikov o tevilnih osrednjih postavkah nevroznanosti. Pomemben prispevek medijev bi bil, e bi se namesto na posamina odkritja osredotoali na znanost kot proces. Proces, ki je preet z negotovostjo in razpravami med znanstveniki samimi. Nevroetika je novo podroje. Richard Feynman, teoretini fizik, je podal kot glavni razlog za lastno raziskovalno delo uitek ob odkrivanju. V tej izjavi je nekaj presenetljivo ironinega, saj je bil prav Feynman tisti, ki se je odloil ugotoviti, zakaj je Challenger, eden od amerikih vesoljskih olnikov, eksplodiral kmalu po vzletu. Tudi ta primer kae, da se je vplivu znanosti na drubo nemogoe izmakniti.
53
Vita tukovnik, doktorska tudentka na Univerzi v Ljubljani "Po konanem programu Mednarodne mature sem tudij nadaljevala na oddelku za psihologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Ker v Sloveniji al e ni specializiranih tudijskih programov za podroje (kognitivne) nevroznanosti, sem se po diplomi, v elji spoznavanju tudi nevrolokih osnov kognicije, vpisala na podiplomski magistrski tudij Biomedicina na Medicinski fakulteti v Ljubljani."
Thomas Petty, tudent medicine na Univerzi Edinburgh "e v osnovni oli sem vedel, da hoem tudirati medicino. Zaradi njenaga ugleda sem se prijavil na Univerzo Edinburgh. V tretjem letniku sem dobil prilonost, da opravim dodaten diplomski tudij in izbral sem nevroznanost. To leto mi je dalo prilonost da se spoznam s temeljnimi raziskavami, na katerih sloni medicina. Veliko sem odnesel in res mi je bilo ve.
Medicina
V Sloveniji je tudij medicine organiziran v okviru Univerz v Ljubljani in Mariboru. eprav se tudenti s kljunimi strokami, ki obravnavajo motnje v delovanju in okvare ivevja, sreajo e v dodiplomskem pouku, specializacije s podroij nevrologije, nevrokirurgije, psihiatrije in radiologije sledijo diplomi in opravljenemu strokovnemu izpitu. Zaposlitev na Univerzi pomeni privilegij intelektualne svobode. Noben dan ni enak drugemu. Vsak dan se naui neesa novega, see dlje in se spopada z izzivi. Maria Fitzgerald, profesorica na Londonski univerzi. Najprej naj povem najpomembneje, to pa je, da sem s svojim poklicem zelo zadovoljen in bi si ga ponovno izbral, e bi spet imel izbiro. prof. dr. Zoran Grubi, dr. med., nevroznanstvenik
Pouevanje v oli
Nevroznanost v srednjih olah ne obstaja kot samostojni predmet. Kljub temu imajo nevroznanostveniki pogosto potrebno znanje za pouevanje biologije, kot tudi tevilna druga znanja in veine, ki so nepogreljivi na poklicni poti uitelja.
54
Nevroznanstveno raziskovanje
Znanstveno raziskovanje moganov in ivevja ponuja irok razpon monosti. Raziskovalna podroja segajo od slikanja moganov in vedenjskih tudij do nevrofiziologije in raziskav molekularne genetike. Raziskovalci v okviru univerz vedno radi vzpodbujajo zainteresirane tudente k iskanju akademskega tudija, ki bi jim ustrezal. Veinoma pa se isto znanstvenoraziskovalno delo lahko odvija le na ustreznih intitutih, kjer so znanstveniki zaposleni predvsem zato, da raziskujejo in objavljajo svoja spoznanja. V univerzitetnem okolju poteka nevroznanstveno raziskovanje ob intenzivnem pedagokem delu. Kadar se za nevroznanstveno raziskovanje odloijo specialisti posameznih medicinskih strok, pa to delo opravljajo najvekrat ob svojem rednem klininem delu z bolniki.
Raunalnika industrija
Tisti, ki jih zanima poklicna pot v raunalnitvu ali informacijski tehnologiji, le redko pomislijo na univerzitetni tudij nevroznanosti. A kot je bilo mono zaslediti tudi v tej knjiici, obstaja v nevroznanosti vedno veje zanimanje za raunalnike tehnologije, ki posnemajo delovanje moganov in vedno ve je zanimanja za uporabo znanj nevroznanosti tudi izven medicine.
Znanost in mediji
Od novinarstva do radia in televizije je poklic v medijih zahteven in tekmovalen. Kljub temu se odpirajo tevilne prilonosti za sodelovanje znanstvenikov na podroju sporoanja znanstvenih spoznanj javnosti preko medijev. Znanost stalno napreduje in o novih spoznanjih je potrebno poroati tako z namenom izobraevanja, kot tudi pokrivanja zanimanja javnosti. Raziskovanje s podroij nevroznanosti ni izjema. Zanj obstaja v drubi moan interes, ki se ga mediji zavedajo, nova spoznanja pa imajo potencialno monost pomembnega drubenega vpliva. Dobro znanstveno ozadje in razumevanje raziskovalnega dela, ki ga je mo pridobiti z univerzitetnim tudijem, sta pomembna pogoja za tono in uinkovito sporoanje kompleksnih spoznanj tako drugim znanstvenikom, kot iri javnosti.
Znanost in umetnost
Znanost in umetnost se ne izkljuujeta. Oblikovanje, ki pritegne pozornost in domiljijo, je kljunega pomena pri predstavitvi znanosti iri javnosti. Muzeji, galerije, mediji in druge organizacije vzpodbujajo in financirajo kreativno, eksperimentalno sodelovanje med znanstveniki in umetniki.
55
Zahvala
Izvirna zahvala gre vsem, ki so prispevali besedila in diagrame, vkljuene v to knjiico. Vsem tistim, ki so pripomogli k izdaji knjiice, pa se je njihov prispevek izmuznil skozi pranje, pa iskreno opraviilo. Ilustracije skozi knjiico: Maddelena Miele in Robert Filipkowski. Ilustracija naslovnice: Peter Brophy, Beverley Clark, Michael Hausser, David Linden, Richard Ribchester. Notranja stran naslovne platnice: Peter Somogyi, Elaine Snell, Lisa Cokayne-Naylor. Avtorji poglavij: 1 (ivni sistem): Marina Bentivoglio, Nobel Forum. 2 (Akcijski potencial): Tobias Bonhoeffer, Peter Brophy, Eric Kandel, Nobel Forum. 3 (Kemini obveevalci): Marianne Fillenz. 4 (Mamila in mogani): Leslie Iversen. 5 (Tip in boleina): Susan Fleetwood-Walker, Han Jiesheng, Donald Price. 6 (Vid): Colin Blakemore, Andy Doherty, Bill Newsome, Andrew Parker. 7 (Gibanje): Beverley Clark, Tom Gillingwater, Michael Hausser, Chris Miall, Richard Ribchester, Wolfram Schultz. 8 (Razvoj ivnega sistema): Andrew Lumsden. 9 (Disleksija): John Stein. 10 (Plastinost): Graham Collingridge, Andrew Doherty; Kathy Sykes. 11 (Uenje in spomin): Ted Berger, Livia de Hoz, Graham Hitch, Eleanor Maguire, Andrew Doherty, Leslie Ungerleider, Fareneh Vargha-Khadem. 12 (Stres): Jonathan Seckl. 13: (Imunski sistem): Nancy Rothwell. 14 (Spanje): Anthony Harmar. 15 (Slikanje moganov): Mark Bastin, Richard Frackowiak, Nikos Logothetis, Eleanor Maguire, Lindsay Murray, Elisabeth Rounis, Semir Zeki. 16 (Nevronske mree): Rodney Douglas, Gerry Edelman, Jeff Krichmar, Kevan Martin. 17 (Ko gredo stvari narobe): Malcolm Macleod, Eve Johnstone, Walter Muir, David Porteous, Ian Reid. 18 (Nevroetika): Colin Blakemore, Kenneth Boyd, Stephen Rose, William Saffire. 19 (Izobraevanje in poklicna pot v nevroznanosti) Yvonne Allen, Victoria Gill. Ilustracija na notranji strani zadnje platnice: Eric Kandel, Richard Morris. Ilustracija in besedilo na zadnji platnici: jennifer Altman, David Concar, Spike Gerrell. Za slovenske prevode in priredbe poglavij so poskrbeli: 1 (ivni sistem): Nina Mohorko. 2 (Akcijski potencial): Nina Mohorko. 3 (Kemini obveevalci): Nina Mohorko. 4 (Mamila in mogani): Mojca Kran. 5 (Tip in boleina): Maja Milavec. 6 (Vid): Grega Repov. 7 (Gibanje): Mateja Drolec Novak. 8 (Razvoj ivnega sistema): Nina Mohorko. 9 (Disleksija): Nejc Jelen. 10 (Plastinost): Nina Mohorko. 11 (Uenje in spomin): Jure Bon. 12 (Stres): Nejc Jelen. 13 (Imunski sistem): Nina Mohorko. 14 (Spanje): Nina Mohorko. 15 (Slikanje moganov): Jure Bon. 16 (Nevronske mree): Grega Repov. 17 (Ko gredo stvari narobe): Jure Bon. 18 (Nevroetika): Mara Bresjanac. 19 (Izobraevanje in poklicna pot v nevroznanosti): Mara Bresjanac. Besedilo na zadnji platnici: Jure Bon. Strokovno je besedilo lektoriral Duan Sket. Fotografija Vite tukovnik: Botjan Kastelic.
Nadaljne branje
O znanosti in nevroznanosti piejo tevilne zanimive knjige. Nekatere med njimi so: V.S. Ramachandran, (Sandra Blakeslee) Phantoms in the Brain: Human Nature and the Architecture of the Mind Fourth Dimension Publications (Paperback - 6 May, 1999) ISBN: 1857028953 Osupljiv opis fantomske boleine in sorodnih motenj delovanja ivevja. Oliver Sacks, The Man Who Mistook His Wife for a Hat (Picador) Picador (Paperback - 7 November, 1986) ISBN: 0330294911 Zabaven in berljiv opis uinkov moganske okvare na delovanje uma. Jean-Dominique Bauby, The Diving-bell and the Butterfly Fourth Estate (Paperback - 7 May, 2002) ISBN: 0007139845 Zelo osebna in ganljiva pripoved o posledicah moganske kapi. Richard P. Feynman, Surely Youre Joking, Mr Feynman: Adventures of a Curious Character Paperback 19 November, 1992 ISBN: 009917331X Fizik, tolkalec bonga in vsestranski uenjak. Zgled za vse mlade znanstvenike. Nancy Rothwell, Who Wants to Be a Scientist?: Choosing Science as a Career Smudge (Illustrator) Cambridge University Press (Paperback - 19 September, 2002) ISBN: 0521520924 Uporabni praktini nasveti glede izbire poklica znanstvenika.
56
Za naroilo dodatnih kopij ter za dostop do elektronske izdaje knjiice poglejte na: http://www.sinapsa.org/TM/nevroznanost.php
Ljudje bi se morali zavedati, da iz moganov in samo iz moganov izvirajo nai uitki, smeh in ale, pa tudi bridkosti, boleine, bolesti in strahovi. Z njimi, e posebno, razmiljamo, vidimo, sliimo in razloujemo grdo od lepega, slabo od dobrega, prijetno od neprijetnega. Hipokrat 5. stoletje pred naim tetjem
Finanna podpora Angleko izdajo knjice so podprli British Neuroscience Association, Neurology & GI Centre of Excellence for Drug Discovery, GlaxoSmithKline in Centre for Neuroscience of the University of Edinburgh. Slovensko izdajo knjiice so omogoili SiNAPSA, slovensko drutvo za nevroznanost, Izobraevalno raziskovalni intitut Ozara ter donatorji in sponzorji: AstraZeneca Neuroscience, Krka, Sanofi Aventis, GlaxoSmithKline, PharmaSwiss, Lilly, Novartis Neuroscience, Lundbeck in Servier Pharma. Vsem se zahvaljujemo za podporo in pomo.
V MOGANIH
VID VIDNE INFORMACIJE PRIHAJAJO IZ NA SVETLOBO OBUTLJIVIH CELIC, KI LEIJO V MRENICI, V ZADNJEM DELU OESA. POTUJEJO PO OPTINEM IVCU, NATO PA SE OBDELUJEJO V POSEBNIH VIDNIH CENTRIH V ZATILNEM DELU MOGANOV, KI JIM PRAVIMO PRIMARNA VIDNA SKORJA. VIDNI SISTEM NA PRIMER USTVARI SLIKO PTICE TAKO, DA V LOENIH POTEH OBDELA INFORMACIJE O NJENI OBLIKI, BARVI IN PROSTORSKIH LASTNOSTIH. MOGANI IMAJO TUDI ETRTO POT, KI SLUI INFORMACIJAM O GIBANJU PREDMETOV.
DENDRITI
CELICE IN SINAPSE
LOVEKI MOGANI VSEBUJEJO TISO MILJARD NEVRONOV - VE KOT JE ZVEZD V MLENI CESTI. NEVRONI SE ZDRUUJEJO V STRUKTURE, KI SO TELO CELICE SPOSOBNE OBDELOVATI IN SHRANJEVATI INFORMACIJE. PODPIRAJO JIH CELICE GLIJE, "CELICE LEPILA". VEINA NEVRONOV SPREJEMA SPOROILA PREKO GOSTEGA GRMOVJA ODRASTKOV IMENOVANIH AKSON NEVRON DENDRITI. ELEKTRINE IMPULZE POILJAJO NAPREJ PO DOLGEM VLAKNU, AKSONU, KAR POVZROI, DA SE V DROBNIH STIKIH MED NEVRONI, IMENOVANIH SINAPSE, SPROSTIJO RAZLINI KEMINI OBVEEVALCI NEVROTRANSMITORJI. RAZLINI SLEDNJI VPLIVAJO NA NEVRONE NA RAZLINE NAINE. VEINA SNOVI, KI VPLIVAJO NA MOGANE, BODISI VZPODBUJA ALI ZAVIRA DELOVANJE NEVROTRANSMITORJEV.
POLJE
D
L
VIDNA SKORJA
L
MRENICA LEVO VIDNO POLJE LATERALNO GENIKULATNO JEDRO
D
SINAPSA
TEMENSKO
SPOMIN
CENTRALNI SULKUS
SOMATOSENZORINA SKORJA
PROCESIRA OBUTKA DOTIKA IN BOLEINE. OBUTKI DOTIKA IZ RAZLINIH DELOV TELESA SO REPREZENTIRANI V RAZLINH DELIH SOMATOSENZORINE SKORJE V OBLIKI "HUMUNKULUSA" ALI MALEGA MOICA. NJEGOVA TELESNA RAZMERJA ODRAAJO RAZLINE OBUTLJIVOSTI POSAMEZNIH DELOV TELESA
ENJ TEMENSKI RE
LIMBINA SKORJA
KORPUS
KALOZUM
SPOMIN JE ZBIRKA RAZLINIH VSEBIN - DEJSTEV, DOGODKOV, OBRAZOV, VEIN. ZA VSAKO OD TEH OBLIK SPOMINA KAE, DA JE POVEZANA Z DRUGIM MOGANSKIM PODROJEM. DELOVNI SPOMIN NAM OMOGOA VZDREVATI PREHODNE INFORMACIJE V MOGANIH DOVOLJ DOLGO, DA LAHKO OPRAVIMO KOMPLEKSNE NALOGE, KOT STA OBLIKOVANJE IN RAZUMEVANJE STAVKOV. ELNI REENJ JE BISTVEN ZA TA OPRAVILA.
MALI MOGANI
NADZORUJEJO GIBANJE IN DRO TELESA, PREKO USKLAJEVANJA ODZIVOV MOTORINEGA SISTEMA. VPLETENI SO V GIBE OI, NARTOVANJE GIBOV UDOV IN UENJE MOTORINIH VEIN.
DEKLARATIVNI SPOMIN VSEBUJE ZNANJE O JEZIKU, SVETU, PRETEKLIH IZKUNJAH... IN MATEMATIKI. ZA NASTANEK DEKLARATIVNIH MOGANI SPOMINOV JE ZELO POMEMBEN HIPOKAMPUS (IN NEKATERE DRUGE LIMBINE STRUKTULIMBINO TEMENSKO HRBTENAA RE), VENDAR KAE, DA SO DEJSTVA SAMA ZATILNO ELNO SHRANJENA V MOSENNO GANSKI SKORJI.
MALI MIDSAGITALNI POGLED
GIBANJE
MOTORINA SKORJA NARTUJE VSE NAE GIBE, KOMUNICIRA TUDI Z MALIMI MOGANI, KI POMAGAJO PRI FINEM NADZORU GIBOV, IN PA S SKRIVNOSTNIMI BAZALNIMI GANGLIJI. ENA OD NALOG BAZALNIH GANGLIJEV JE MORDA ORGANIZACIJA ZAPOREDJA V KATEREM IZVAJAMO GIBE. DRA TELESA SE VZDRUJE TAKO, DA SE V MOGANSKEM DEBLU INTEGRIRA DELOVANJE MIIC, NOTRANJEGA UESA IN OI. MOTORINA SKORJA NADZORUJE TO KOORDINACIJO.
KORPUS KALOZUM
BAZALNI GANGLIJI
SLABO RAZUMLJENA SKUPINA JEDER, KI IMAJO TEVILNE POVEZAVE S SKORJO IN LIMBINIM SISTEMOM. VPLETENI SO V IZVAJANJE MOTORINIH VEIN IN V POSREDOVANJE UITKA V MOGANIH. PRIREJENO PO "SKRIVNEM IVLJENJU MOGANOV" IZDAL
AMIGDALA
GLOBUS PALIDUS
SUBSTANCA NIGRA
MALI MOGANI
Ilustracija Spike Gerrell; besedilo Jennifer Altman in David Concar; prevod Jure Bon
An introduction to IBRO and the CDROM Neuroscience: Science of the Brain IBRO: Who we are and what do we do? IBRO, The International Brain Research Organization, is an international network of neuroscience organizations that promotes and supports neuroscience training and research around the world. Our members have a common interest in the brain. Some are academic or industrial research scientists who are attempting to learn how the brain works. They also study the changes that occur when the brain goes wrong in the hope of discovering new cures and treatments. Other members are doctors and clinical practitioners who treat patients who suffer from psychiatric illnesses and brain disorders. Many of us are teachers and students. IBRO is active all around the world. Our members are divided into six regional groups. Our primary purpose is to support young people who wish to enter careers in brain research or become clinicians treating psychiatric disorders. The six world regions are: Africa Regional Committee (ARC) Asia-Pacific Regional Committee (APRC) Central and Eastern Europe Regional Committee (CEERC) Latin America Regional Committee (LARC) US/Canada Regional Committee (NARC) Western Europe Regional Committee (WERC)
Throughout the world IBRO runs Workshops and Schools, teaching young scientists about the brain (neuroscience) and giving them the opportunity to learn practical skills for research. We provide Studentships and Postdoctoral Fellowships so that aspiring neuroscientists from developing countries can travel and work in the worlds most prestigious laboratories. We help young people who have been tutored by world-renowned neuroscientists to return to their home countries and set up laboratories where they will study the brain disorders that are important to them and their own communities. We help these Returning Scientists to develop their careers in their own countries by giving them access to our equipment exchange program (IBRO-Equip) and knowledge database, IBRO-Edu. We also help young people travel to international conferences where they can present their own research findings for discussion and learn about the most recent advances in their field. The members of IBRO hope that these activities will encourage brilliant young people from all over the world to fulfil their potential as neuroscientists. This is a very important aspiration. The human brain is a fundamental part of our body as the nervous system controls everything that we perceive, think and do. Without a healthy brain, an individual cannot access reliable information about the world, and make appropriate physical and emotional responses. The brain remains one of the least understood parts of our body, yet illnesses relating to the brain affect almost every family. At least one in every four people will suffer a short- or long-term brain disorder at some point in their lives. Brain disorders affect the way we interact with each other and the manner in which our communities and families work. Often there is a progressive deterioration in mental faculties that eventually results in a need for long-term care and prevents the sufferer from making a social or economic contribution to their families. Our limited understanding of the brain means that many brain disorders are presently untreatable and often sufferers are stigmatized. Public Education about the Brain can assist individuals, their families and communities to cope with brain disorders and access help. By working with schoolchildren, we hope to inspire a few young people to become the future brain scientists we so badly need. The CDROM Neuroscience: Science of the Brain is part of IBROs public education effort. It contains a booklet consisting of short articles about aspects of the brain. The British Neuroscience
Association (BNA) and European Dana Alliance for the Brain (EDAB) originally commissioned the booklet and the articles are written by leading neuroscientists. IBRO has commissioned the translation of this booklet into over 20 languages. We want to enable you to promote better public understanding of the brain. You are welcome to download these files, print and distribute the material in part or in its entirety to be used as part of any Brain Awareness event. You may also make copies of this CDROM. You may not use this material for personal gain. The project to translate material for the purpose of public education was initiated in 2005. As a pilot exercise, the booklet was translated into Mandarin and Spanish. Volunteer translators for the remaining versions were recruited to the project in 2006. The project has been managed and organized by K. Esther Binns, Chair of IBROs Public Education Committee). Esther would like to express her personal thanks to Duncan Banks of the BNA and Open University, UK for his considerable help and advice. Without Duncan these translations would not have been produced.
Africa Regional Committee (ARC) The ARC is made up of neuroscientists and clinicians who work in Africa. Some of our members also work in Europe and America but are of African origin and hold this world region in very high regard. Africa is IBROs poorest region. Many citizens still do not receive any formal education, let alone have the opportunity to attend a university and learn about the brain. Yet there are many extremely talented young people in Africa. There are also several universities with good reputations in medical science and biology. When young Africans are given the opportunity to learn, they exploit this potential to the full. These students are best placed to advance neuroscience in this region by studying the brain disorders that affect people on this continent. In the 1970s, IBRO set out to develop neuroscience research and training in Africa. A series of workshops helped to identify the problems and chart a course of development. This initiative now continues under ARC. One of our major achievements has been the formation of the Society of Neuroscientists of Africa (SONA), which has organized an international neuroscience meeting biennially since 1993. The meetings have been held all over Africa: Nairobi, Kenya; Marrakech, Morocco; Cape Town, South Africa, Dakar, Senegal, and Abuja, Nigeria. The meeting provides a forum for African neuroscientists who rarely have the opportunity to attend international neuroscience conferences to present their work as well as interact with neuroscientists from outside Africa. Since 2001, ARC has organized IBRO African Neuroscience Schools providing teaching and research training in neuroscience to junior faculty and graduate students. This programme has been highly successful. So far 14 schools have been held and nearly 250 students have participated. Students have gone on to obtain PhD in neuroscience in the USA, Canada and Sweden, as well as to visit laboratories in Italy, Australia and the UK. ARC also supports regional neuroscience meetings in Africa promoting the formation of regional neuroscience societies. To date there are six African neuroscience societies represented on the IBRO Governing Council (Moroccan Association of Neuroscience, Kenya Society for Neuroscience, Association pour la Promotion des Neurosciences (DR Congo), Southern African Neuroscience Society, Nigerian Society for Neuroscience, Society of Neuroscientists of Africa). In addition, a number of African neuroscientists are represented on IBRO committees. ARC also provides travel support for African neuroscientists to present their work at international conferences. Through the initiative of Marina Bentivoglio, there is also the Levi-Montalcini Fellowship, which provides support for African women to pursue higher degrees in Africa or outside. Through the support of the US/Canada Regional Committee, African students have also attended summer courses at the Marine Biology Laboratory, Woods Hole and Cold Spring Harbor Laboratory. Raj Kalaria is Chair of the African Regional Committee. The booklet on this CDROM has been translated into Arabic, Farsi, French and Swahili at the request of some of our African members. Asia-Pacific Regional Committee (APRC) This Committee covers the most diverse region of IBRO, both geographically and culturally. Member societies cover a vast area, from Japan to Australia and New Zealand and from Jordan to the Philippines. It includes members from wealthy nations with substantial neuroscience research communities such as Japan and Australia, emerging economies such as China and India, much smaller communities such as Iran, Malaysia, Singapore, Thailand and United Arab Emirates, as well as poorer countries where the only chance to study neuroscience is in another, wealthier country.
Many languages are used in teaching in this region. This CDROM has translations of the teaching booklet in Arabic, Bengali, Farsi, Hindi, Japanese, Mandarin and Punjabi. IBRO trains students from the region in the latest neuroscience knowledge and techniques through its schools in Hong Kong, India and Thailand and associate schools in China, India, Thailand, Iran, and Singapore. Two more were held in Karachi (mid-November 2006) and Dubai (mid-December 2006). Local support provides matching funds for the schools programme, e.g the International Society for Neurochemistry co-sponsored a school in Singapore. There are more than 400 alumni from the educational programmes organized by APRC. IBRO offers Exchange Fellowships to young neuroscientists to carry out research for six months in a host laboratory within the APRC region. Offers are made only to applicants who can provide strong justification that he/she would return to their home country after the exchange. IBRO supports travel awards for young people to attend courses in other countries, to present papers in conferences, as well as to participate in the congresses held by the Federation of Asian and Oceanian Neuroscience Societies (FAONS) every four years. The 4th FAONS Congress was held in Hong Kong, China, November 30December 2, 2006 and included a mini-symposium for IBRO alumni. New discoveries about the brain from laboratories in the Asia-Pacific region and the rest of the world will take centre-stage at IBRO's 7th World Congress of Neuroscience in Melbourne, Australia in July 2007. World-class brain research in the Asia-Pacific Region is done in the larger universities (such as in Tokyo, Osaka, Fukuoka, Beijing, Shanghai, Hong Kong, Seoul, Melbourne, Canberra and Sydney), as well as in Research Centres dedicated to neuroscience such as the RIKEN Brain Research Institute in Wako, Japan, the Institute of Neuroscience in Shanghai, the Institute of Biophysics in Beijing, the National Brain Research Centre near Delhi, the National Institute of Mental Health and Neurological Sciences in Bangalore, the Prince of Wales Medical Research Institute in Sydney, the Howard Florey Institute in Melbourne, and the new National Neuroscience Institute in Singapore. Ying Shing Chan from Hong Kong has been the Chair of the Asia-Pacific Regional Committee since 2002. Elspeth McLachlan (Sydney) was the Founding Chair when the Committee was established in 1999. Central and Eastern Europe Regional Committee (CEERC) Historically, the CEERC supports brain researchers from all former socialist Eastern European countries and now independent countries that were part of the USSR. Thus, besides Central European countries and Russia, which extends to the Pacific Ocean, the CEERC supports Armenia, Georgia, Azerbaidjan, and Northern Asian countries, too (Kazakhstan, Uzbekistan, Turkmenia, Tadjikistan, Kirgizia). At the end of the twentieth century great political change occurred throughout our region. Many Central European countries have now joined the European Union and there has been a revolution in the politics of education, student mobility and science research. In many ways there is now little difference between Western and Eastern European countries in respect of brain research development and achievements. In recognition of the changes that have occurred, IBRO has recently brought together the neuroscience schools programmes of Western and Eastern Europe to create PENS (Programme of European Neuroscience Schools). The CEERC meets each year to discuss strategic issues and applications... In 2006 we awarded 19 stipends to representatives of 12 countries of the region to attend the FENS Forum. Research awards within the region were given to R. Averkin (Ukraine) for work in Russia (Moscow) in 2006, and to M. Balcerzyk (Poland) for a short-term visit to Ukraine (Kiev). A new CEERC initiative, IBRO Lecturers Visits to the Region resulted in one award (up to 1,500Euros) for the visit of Prof. H. Atwood (Canada) to Kazan (Russia). Eight conferences are supported in 2006. Thus IBRO is helping to train young Eastern Europeans to pioneer brain research in their home countries. Academics who have received training and support from IBRO include Natalia Lozovava (Ukraine), who is currently working on the effects of cannabis-like chemicals on the brain at the Center for Neurogenomics and Cognitive Research, Vrije Universiteit Amsterdam, Netherlands.
Pavel Balaban is Chair of the Central and Eastern European Regional Committee. There has been great interest in this translation project throughout Eastern Europe and we have been able to make the following translations: Armenian, Croatian, Greek, Polish, Romanian, Russian, Ukrainian. The translations into Farsi and Arabic may also be useful. Latin American Regional Committee (LARC) The LARC is active throughout Central America, the Caribbean and South America. It is made up of 14 neuroscience societies within the region. The most northerly is Mexico and the most southerly is Chilli. Many people in this region speak either Portuguese or Spanish and this booklet is available in both languages. The French version may be useful in some Caribbean areas. The IBRO schools have helped to train many of the regions brightest young scientists. During 2006 alone there were five schools located in Argentina, Brazil, Chilli and Venezuela. A strong partnership between LARC and the Spanish Society for Neuroscience has resulted in a regular European School for Latin American students in Seville, Spain. We are active in supporting the continued education and careers of the IBRO School Alumni through a range of travel and research fellowships. For example, Lucia Francini, Institute for Genetic Engineering and Molecular Biology (INGEBI), Buenos Aires, Argentina, is spending a year in Dr Bruce Lahns laboratory, in the Department of Human Genetics, University of Chicago, Chicago, IL, USA. Her research relates to determining the genes associated with cognitive skills such as language and learning and the genetic deficits that can lead to problems such as schizophrenia, dyslexia, autism and attention deficit/hyperactivity disorder (ADHD). We hope that after this period of training Lucia and others will return to work in their home countries. Help to return home after training is made possible by the Return Home Programme, which has recently announced the award of fellowships to two young neuroscientists in the region. So after respective training periods in Italy and Canada, Elaine Gavioli, Universidade do Extremo Sul Catarinense, Criciuma, Brazil and Valeria Della-Maggiore, Dept. of Physiology of the School of Medicine, Universidad de Buenos Aires, Argentina, will return to work in their home countries. Marta Hallak is Chair of the Latin American Regional Committee. US/Canada Regional Committee (IAC-USNC/IBRO) and the& Western European Regional Committee (WERC) The Largest and most active communities of brain research are based in either North America or Western Europe where they are well supported by the American Society for Neuroscience (SfN) and the Federation of European Neuroscience Societies (FENS), IBRO works closely with these organizations but reserves much of its resources for the four regions where neuroscience is less well supported. The US/Canada RC and WERC organize schools that bring students from around the world to the premier research departments and locations so that they can experience first-rate research with the worlds leading brain researchers. We support studentships and fellowships for foreign students in North American and Western European laboratories and provide travel fellowships so that students can travel to the worlds most prestigious Brain Science conferences. Biology is widely taught in schools in these areas and neuroscience degrees are available in many universities. The booklet on this CDROM is useful for public education and high-school students (1418 years) and is available in English and several other European languages (Portuguese, Spanish, French and Greek). Both North America and Western Europe have diverse multicultural populations in which some members of the community use the language of their country of origin rather than the first language of their nation. These individuals can be educationally disadvantaged in schools and communities where science is not taught in their first language. The non-European language translations of this booklet may be of great use for such groups. The full list of languages available can be found at the end of this document.
Workshops and schools Each of the IBRO regions organises schools and workshops so that the regions most promising students can be given training on particular areas of brain research and practical techniques. Together the regional committees run around 20 schools each year. The IBRO schools board supports and links these schools by offering advice on the organisation of individual schools and teaching programmes: Arranging for teaching materials to be shared and disseminated amongst the schools. Working in partnership with other national and international organisations providing similar teaching and learning opportunities. Our aims are to strengthen and expand the programme by attracting sponsors and new partnerships, help to publicize and explain the Programme to the membership and public. All the attendees at IBRO schools are eligible to become IBRO School Alumini and thereby benefit from the mutual support of other students and tutors throughout their future careers in brain research. IBRO is committed to promoting the best practice in all areas of brain research and thus in addition to the above schools we run workshops devoted to the use and role of animals in research. The Visiting Lecture team IBRO is working to bring the best academic teaching on neuroscience to students all over the world. Our Visiting Lecture Team is composed of five internationally recognised researchers who are able to offer an experiment based lecture course in basic neuroscience at host institutions in developing countries. The course normally covers; mechanisms of impulse conduction and synaptic transmission; structure, function and pharmacology of membrane receptors and channels; information processing in sensory systems; regulation of behavioural patterns; and neurodevelopment. Teaching is given in 35 lecturers over nine days. Since 1994 the VLTP has given 31 courses in 20 countries. These are amazing opportunities, as students form developing countries can rarely expect to be taught by world leaders in their field. Fellowships Students that have attended the courses run by the visiting lecture team or attended IBRO schools may decide to begin a career in brain research. IBRO wants to foster the careers of the most promising young neuroscientists from diverse geographical and scientific areas. We focus our support on the less well-developed countries where funding for research is very limited. Fellowships are offered so that young scientists can broaden the scope of their training in neuroscience by working abroad in good laboratories, or participating at international neuroscience meetings. Return home programme Students who have benefited from the best teaching opportunities through our VLT, Schools and Fellowships have the potential can become excellent neuroscientists. So it will not surprise you to know that they are sought after by academic and industrial institutions all over the world and often tempted to leave their home countries and take jobs in Western Europe and America. IBRO believes that this practice weakens the academic community in developing countries, so we try to encourage our students to make their careers in their country of origin. The return home programme provides grants, fellowships and travel assistance to support the careers of students who return to their countries of origin.
Oliver Mazodze an alumnus of IBROs African schools in Kenya and South Africa travelled to the UK to spend 6 weeks as a visiting scientist in the neurophysiology laboratory at GlaxoSmithKline"s Harlow research facility. Oliver is tenured member of the Dept. of Biological Sciences at Bindura University of Science Education in Zimbabwe. Whist in the UK he has learned in vitro electrophysiological techniques for the study of neuronal activity. He intends to use these techniques to begin researching the potential neurophysiologic effects of extracts derived from a widely used African medicinal plant. The training at GSK was under the guidance of Dr Jon Spencer and Professor Andy Randall, two scientists he first met in their capacity as tutors at the IBRO African School held in November 2004 in Nairobi.
Oliver Mazodze (left) with Andy Randall (right)
Wael Mohamed Yousef attended IBRO schools in Mali and Kenya and now works as an assistant lecturer of neuropharmacology at the Faculty of Medicine, University of Menoufiya, Egypt. Weal was awarded a scholarship from the Egyptian Government to study fro a PhD in neuropharmacology with Professor Byron C. Jones, Biobehavioral Health and Pharmacology, at Penn State University, USA. During his 5 years in the USA Weal will learn advanced techniques in the neuroscience and work on the development of new drugs needed for many patients suffering from neurological diseases. Afterwards he hopes to return and work in Egypt.
Bin Liu from a small island in the Shandong Province of China is one of just three people who have obtained a doctoral degree from this region. She obtained her PhD in Physiology from Qingdao University in China in 2004 and has since become an Assistant Professor at the Center for New Drugs Evaluation, School of Pharmacy in Shandong University. In 2005 she won an IBRO Research Fellowship to work in the Department of Anatomy at Northeastern Ohio Universities College of Medicine. Her studies in the USA focused on observing the effects of gonadal steroid hormones against neurotoxins, which target the nigrostriatal dopaminergic system of rodents. This fellowship has meant that Bin has received training in an excellent laboratory and is now well placed to contribute to neuroscience research in China.
Bin Liu
Dimiter Prodanov from Bulgaria attended an IBRO VLTP course in 1998, in Sofia, Bulgaria. He has recently been awarded the John G. Nicholls Fellowship for 2006. He will spend a year Dr Jean Delbeke of the Department of Physiology & Pharmacology, the Neural Rehabilitation Engineering Laboratory at the Catholic University of Louvain, Brussels, Belgium. The John G. Nicholls IBRO Fellowship was created in honour of John G. Nicholls who headed IBROs Visiting Lecture Team Programme (VLTP) from 1994 to 2002. The Fellowship aims to assist annually one promising Dimiter Prodanov young researcher who wishes to further his/her training in neuroscience at a distinguished foreign laboratory for one year. The successful candidate is expected to return to his/her home country after the training, bringing new knowledge and skills in the neurosciences.
Given the impact that brain disorders can have on individuals, families and their communities and the high global prevalence of these illnesses, we believe that each person needs some understanding of the brain and how this part of our bodies can be kept healthy. So, together with other international organisations that support brain research we are working to improve the publics general understanding of the central nervous system. The Brain Campaign is an initiative by many like organisation to encourage those involved in research to engage with public and share their knowledge and findings worldwide. While many of the organisations involved have focussed their effort on their own world region, IBRO is committed to public education in neuroscience in the developing world. We actively and financially support activities and events being organised by academics in developing countries and taking place in the most remote locations. We want all people in all corners of the globe to have access to public education about the brain. We want all governments and health programmes to take the brain and psychiatric illness seriously. Since 2003 IBRO has supported this aspiration by helping to finance around 25 public education events in approximately 15 countries. A wide variety of events have received support. Some activities have taken place in schools in remote villages while others attract a massive audience by occurring at agricultural shows or in train stations. Sometimes the event covers many aspects of brain function and disease but at other times the focus is on a single disease or problem (eg Drugs, head injury and epilepsy) that is relevant to the local community. Many of the events that we have supported in the past have taken place during a single week in March. This week is designated Brain Awareness Week. The organisations supporting Brain Awareness Week, which include IBRO, want this to be a global celebration of the brain where those involved in research explain the latest advances in understanding brain function and treating brain disorders to people all over the world. During Brain Awareness Week 2006 there were several hundred events in over 62 countries. Brain education events including those that are part of Brain Awareness Week are attempting to spread knowledge of the brain to a wide audience that speaks in many languages. It is often helpful to back up an event with some literature. Unfortunately, suitable written material is often unavailable in local languages. IBRO has recognised this problem and is seeking to address the issue by providing Multilingual teaching materials. The booklet on this CDROM is available in the following languages: Arabic, Armenian, Bengali, Croation, English, Farsi, French, Greek, Hindi, Japanese, Mandarin, Polish, Portuguese, Punjabi, Romanian, Russian, Serbian, Spanish, Swahili, and Ukrainian. We hope that some of these translations will be useful in your work to promote better public understanding of the brain. If you would like to access these materials in other languages or are willing to make translations for us in another language we would be delighted to make contact with you.
Neuroscience: Science of the Brain. The original English Language version of this booklet was prepared and edited on behalf of The British Neuroscience Association and the European Dana Alliance for the Brain by Richard Morris (University of Edinburgh) and Marianne Fillenz (University of Oxford). You are reading one of the translations of the booklet that were commissioned by the public education committee of the International Brain Research Organisation. These translations have been made by members of IBRO as part of their global effort to improve public understanding of the Brain. IBRO is grateful to all the volunteers who have made these translations possible. See list The graphic design of the original booklet was by Jane Grainger (Grainger Dunsmore Design Studio, Edinburgh). We are grateful for contributions from our colleagues in the Division of Neuroscience, particularly Victoria Gill, and others in the neuroscience community in Edinburgh. We also thank members of the University Department of Physiology in Oxford, particularly Colin Blakemore, and helpful colleagues in other institutions. Their names are listed below. The British Neuroscience Association (BNA) is the professional body in the United Kingdom that represents neuroscientists and is dedicated towards a better understanding of the nervous system in health and disease. Its members range from established scientists holding positions in Universities and Research Institutes through to postgraduate students. The BNAs annual meetings, generally held in the spring, provide a forum for the presentation of the latest research. Numerous local groups around the country hold frequent seminars and these groups often organise activities with the general public such as school visits and exhibitions in local museums. See http://www.bna.org.uk/ for further information. The goal of The European Dana Alliance for the Brain (EDAB) is to inform the general public and decision makers about the importance of brain research. EDAB aims to advance knowledge about the personal and public benefits of neuroscience and to disseminate information on the brain, in health and disease, in an accessible and relevant way. Neurological and psychiatric disorders affect millions of people of all ages and make a severe impact on the national economy. To help overcome these problems, in 1997, 70 leading European neuroscientists signed a Declaration of Achievable Research Goals and made a commitment to increase awareness of brain disorders and of the importance of neuroscience. Since then, many others have been elected, representing 24 European countries. EDAB has more than 125 members. See http://www.edab.net/ for further information. The International Brain Research Organisation Is an independent, international organization dedicated to the promotion of neuroscience and of communication between brain researchers in all countries of the World. A present we represent the interests of about 51,000 neuroscientists in 111 countries. Since our formation in 1960 we have set up a number of active programmes to stimulate international contacts in brain research. We sponsor Symposia and Workshops and Neuroscience schools, worldwide. We offer postdoctoral fellowships and travel grants to students from less favoured countries. We also publish the Journal Neuroscience. See http://www.ibro.info/ for further information. The project to translate this booklet was initiated in 2005 by myself as chair of the IBRO Committee for Public Education. Special thanks are due to Duncan Banks of the British Neuroscience Association and Open University, Milton Keynes, UK who has made it technically possible to make so many translations and produced the CDROM.
10
11