Jernej PRODNIK Peter Dahlgren Media and Political Engagement: Citizens, Communication and Democracy Cambridge University Press,

Cambridge, New York, Melbourne, Madrid, Cape Town, Singapore, So Paulo, Delhi 2009, str. 246, 15.99 (ISBN 978-0-521-52789-7) Izhajanje iz medijskih in komunikacijskih tudij pri preuevanju demokracije ni nov pristop. Da je demokracija v prvi vrsti vpraanje medsebojnega sporazumevanja in komuniciranja, je bil preprian e John Dewey. Temu bi lahko rekli osnovna (zdi se, da za demokracijo vedno pomembneja) komunikoloka perspektiva, ki se je v svoji zadnji knjigi posluuje profesor Peter Dahlgren, dodaja pa ji irok politoloki, socioloki in kulturoloki vpogled, s imer ponazarja nujnost epistemoloke ambivalence, ko je govora o tako irokih vpraanjih, kot sta politino delovanje ali sodobni mediji. Obenem kae tudi na heterogen in fragmentiran karakter medijskih in komunikacijskih tudij, ki nujno sega preko lastnih ozko zamejenih meja, kar gre prej jemati za izziv kot za breme. Demokracija je vstopila v vznemirljive ase, zato rabimo odprte in prodorne konstrukcije, ki bi vodile raziskave in nudile kritino dro, svojo odloitev utemeljuje avtor (str. 6). Priujoa tudija o medijih in politinem angamaju v svojih temeljih izhaja iz treh polj oziroma tradicij, o katerih je Dahlgren intenzivno pisal e v preteklosti: politinega komuniciranja, tradicije javne sfere (predvsem konceptualizacij Jrgena Habermasa) in modernih kulturnih tudij. Knjiga je v veliki meri sestavljena iz poprej objavljenih lankov, zaradi esar na trenutke deluje kot kola raznovrstnih tematik, a le-te kljub temu tvorijo koherentno in zakljueno celoto. Dahlgrenovo izhodie je, da se osnovne znailnosti demokracije spreminjajo, saj gredo njene predpostavke skozi evolucijo, na to pa vpliva tako trna neoliberalna logika kot nove informacijsko-komunikacijske tehnologije (IKT). Skozi knjigo se tako sooamo s irokim naborom vpraanj, ki segajo od sprememb v medijih in novinarstvu ter pomena dravljanstva in z njim povezanega delovanja, pa do politinega vkljuevanja, deliberacije in emocij v politiki. Pomemben sklop predstavljata tudi televizija in popu-

larne javne sfere, avtor pa vlaga mnoge upe predvsem v internet in spletne prakse, ki bi lahko vsebovale potencial za gojenje aktivnega dravljanstva. ire gledano je Dahlgrenov namen naslavljanje politine vkljuenosti in izkljuenosti dravljanov, naraajoe pomembnosti medijev tako pri dravljanskem angamaju kot predhodni socializaciji, obenem pa tehtanje trenj med ideali in trenutno demokratino realnostjo. Skozi tudijo bi rad detektiral vzroke za krizo demokracije na razlinih ravneh: na individualni ravni ga zanima, zakaj prihaja do upadanja interesa za delovanje v institucionalni politiki in do resigniranih dravljanov, ki ob neodzivnosti elit utijo svojo nemo; po drugi strani je na strukturni vidno, da je la druba skozi pomembne spremembe, zato je tako na demokracijo kot na iro sliko medijev potrebno gledati na drugaen nain. Eno izmed pomembnih vpraanj, ki izhajajo iz obravnavanih ravni je, emu se danes meanica dejavnikov, ki so predpogoj demokratine drube, izraa v izjemni krizi. Neobhodno je namre, da se teoretiki sreujejo s praktinimi vpraanji naraajoe tabloidizacije, fragmentacijo kolektivnih okvirov (pluralizacija, multikulturalizem), individualizacijo in erozijo tradicionalnih institucij, globalizacijo in ekonomizmom, obenem pa tudi premeanjem moi v privatni sektor, ki rezidira izven demokratine odgovornosti. Skozi odgovore na ta vpraanja lahko iemo reitve, na kaken nain ohraniti in izboljevati demokratine kakovosti drub, ki gredo skozi izjemne sociokulturne turbulence in strukturne spremembe, ter kako se ob tem izogniti (neoliberalnemu) demokratizmu kot ideolokemu konstruktu, ki je v resnici diametralno nasproten demokraciji (reduciranje racionalnosti na ekonomske kriterije). Za to je po Dahlgrenovem mnenju pri posameznikih nujno potrebna robustna dravljanska kultura (civic culture), ki je predpogoj za delujoo javno sfero in posledino demokracijo (str. 106). Velik pomen torej daje politini socializaciji dravljanov, medtem ko se temeljne civilne aktivnosti in kompetence vedno pogosteje oblikujejo v polju zasebnega. Zato je nujno potreben (skoraj Gramscijevsko) ekspanziven pogled na vpraanje, kaj sploh konstruira politino in kakna je podlaga za demokratino drubo. Gre za teoretsko gledano iroko zastavljeno tudijo, ki bi jo najlaje ponazorili s sledeo avtorjevo enabo: Morda bi se bilo empirino gledano laje ukvarjati preprosto s politiko, z njenim zamejenim znaajem, a politino pravzaprav ponuja mnogo dostopnih tok, ki so zanimive za raziskovanje. Preprosto si je predstavljati

shematski razvoj, kot je tale: od nepolitine konverzacije do tematike, ki izvede proto-politien obrat, pridobi zagon in postane politina, nato pa vstopi v javno sfero. Od tu bi lahko vstopila v formalno areno institucionalne politike. (str. 100) e v vsakodnevnem govoru torej obstajajo zametki politinega, da se privatna sfera transformira v javno v mikrosituacijah, ko diskusija postaja politina. Ta svojevrstna abstrahirana geneza pria, kje je po Dahlgrenu nujno potrebno zaeti razmiljati, ko mislimo politino, ki danes v formalnih institucijah prehaja fazo oitne depolitizacije; nujno ga je redefinirati, saj dravljani niso odvrnjeni od politinega delovanja izven institucij, do katerih gojijo nezaupanje. Zaradi te in ostalih e omenjenih sprememb avtor vidi dve moni fronti za regeneracijo in obnovitev politinega angamaja: v neinstitucionaliziranem obmoju nove politike, ki jo predstavlja predvsem preko agonistinega pluralizma in personaliziranega angamaja (identitetne politike), obenem pa moramo po njegovem mnenju sprejeti dejstvo, da je demokracija v veini sodobnih politinih kontekstov reprezentativna, torej so spremembe potrebne tudi v parlamentarnih okvirih (formalni odloevalski proces). S tem cilja predvsem na deliberativni pristop, ki podaja monost poveane participacije. Kljub temu, da nikakor ne gre za ekskluzivna pristopa k demokratiziranju, tovrstnih alternativnih gledanj velikokrat ne zmorejo niti v politolokih znanostih, saj je kakrnakoli variacija neposredne demokracije e danes a priori oznaena za nemogoo. Na tem irokem konceptualnem terenu poizkusi Dahlgren razviti integriran pristop, ki bi vkljuil elemente, potrebne za dravljanski angama, kar bi posameznike potencialno situiralo na teren javnega. V idealnem analitinem okviru, ki poizkua zaobsei pojem dravljanske kulture, prepoznava est povezanih in vzajemnih dimenzij: znanje, vrednote, zaupanje, komunikativne prostore, ustaljene prakse, na koncu pa e identitete, ki se lahko danes po Dahlgrenu jemljejo kot temelj delovanja in dravljanskega angamaja. Na te komponente vpliva veliko dejavnikov, avtor pa je preprian predvsem o izjemnem pomenu ire medijske matrice. To poizkua praktino ponazoriti v zadnjih treh poglavjih, ko se osredotoi na televizijo in popularno javno sfero, internet in njegov dravljanski (civic) potencial ter spletne prakse. Pri praktini aplikaciji omenjenih dimenzij Dahlgren naredi provokativno, a zanimivo potezo, saj zavedno porui meje med pop kulturo in dravljansko kulturo

ter predpostavi, da lahko tudi tovrstne (npr. televizijske) vsebine mobilizirajo participacijo dravljanov in v specifinih kontekstih poskrbijo za njihov angama. S tem ne izkljuuje negativnih plati, kljub temu pa se mu striktna razmejitev med racionalnim in afektivnim ali resnimi tematikami in zabavo, zdi vpraljiva. Novi mediji in medijske prakse namre dodatno zamegljujejo poprej fundamentalne dihotomije, skozi razline primere pa prikazuje, da so zabavne vsebine e v preteklosti pripomogle k prepoznavanju tevilnih marginalnih skupin. Med sfero politike in popularne kulture obstaja torej jasna povezava, je preprian Dahlgren, zato je vzajemno uinkovanje med njima nesporno. Kljub zanimivosti pristopa je vpraanje, ali gre pri tem resnino za klic po priblievanju politike dravljanom ali prej za strokovno utemeljeno legitimacijo nadaljnje relativizacije politinega. Je rekonstruiranje demokracije res mogoe s popularno kulturo, tem pomembnem terenu za obnavljanje dominantnih ideologij, ali pa je tukaj sr depolitizacije in dokonne zameglitve razlik med politinimi opcijami? Identitete v taknem pogledu zares postanejo predvsem potrona dobrina, poanta demokracije pa je zreducirana na instanten uitek, brez nuje po refleksiji ali kakrnemkoli naporu. Politina substanca je v dejstvu, da je v resnici ni. Ker se politika po Dahlgrenu konstantno prilagaja specifinim medijem in je torej organizirana kot medijski fenomen, nartovana in izvrena v kooperaciji z mediji, jo ti procesi neizogibno spreminjajo. A ko je govora o preoblikovanju in irjenju demokracije, si je teko predstavljati, da imamo v mislih njeno banalizacijo. Niso to tudi razlogi za cinizem dravljanov? Opiranje na Mouffejevo pri kritiki Habermasa je v tem smislu irelevantno, saj z emocionalnostjo v politiki ni imela v mislih njene personalizacije in vdiranja zasebnih intrig v sfero javnosti; ena glavnih zahtev agonistinega pluralizma je namre ravno izpostavitev razlik, ne njihovo zamegljevanje. Poleg tega se je nujno potrebno vpraati po vsebini, ne le formi, ki bi lahko nudila zametke proto-politinega. Dahlgren poizkua skozi knjigo vsaj na deklarativni ravni v razdelavo vkljuiti strukturne drubene omejitve in vpraanje politine moi, vendar jih podobno kot predpostavke kapitalizma ovrkne le mimogrede, kot relativno nepomemben dodatek (par stavkov o Heldu in Rancierju). e v osnovi tako v veliki meri spregleda pomembno dejstvo, da obstojea pat pozicija nizke participacije in pop-

politikantstva v veini ne predstavlja teave akterjem, ki so na okopih moi; nasprotno, institucionalni okvir ritualnega sporadinega odhajanja na volia zagotavlja kvazi-legitimnost in ohranja vpraanja redistribucije skoraj nedotaknjena. Cirkuko igranje vlog politikov je le in samo to zavajajoa predstava, ne pa politino delovanje ter borba za mo, ki se odvija drugje (tudi zato klici po vrnitvi Politike). Problem nizkega vkljuevanja, kot ga imenuje sam Dahlgren, torej ni nujno problem za vse akterje, niti o tem ne velja konsenz v drubenih znanostih, kjer se redno zagovarja skrajni elitizem. So resnini interesi politinih in ekonomskih elit poveevanje kritino orientirane participacije? Predpostavke po inkluzivnosti so lahko le v interesu angairanih intelektualcev in ljudi, ki moi ne bodo dobili kot darilo od zgoraj, ampak bodo strukturne ovire morali spodkopavati od spodaj. Prav na tej toki bi bilo potrebno videti tudi mo razlinih gibanj, ki jih avtor omenja v zadnjem poglavju, v katerem poleg spletnega aktivizma na IKT navezuje na spremembe v novinarstvu in pomen nevladnih organizacij v okviru Evropske unije. Fluidnost, ohlapnost organiziranja in odprtost gibanj bi morali videti kot prednost, ne slabost, predvsem pa to velja za njihovo popolno neodvisnost od ekonomskih in politinih elit. Avtor skozi veji del knjige torej v veliki meri spregleda ali preprosto podcenjuje pogoje, ki teijo k reprodukciji razmerij moi in izkljuevanju nezaelenih akterjev, ki bi ovirali to reprodukcijo s strani obstojeih elit. Ali e povemo drugae: politien angama je zaelen in nujen, saj zagotavlja stabilnost in legitimnost sistema (mo javnosti je v tej perspektivi odvzemanje legitimnosti) A le v tolikni meri, da obstojeih razmerij moi ne spreminja signifikantno. Dahlgren se teave nizkega vkljuevanja loteva iz nasprotne strani: nae pojmovanje demokracije je tisto, ki se bo moralo prilagoditi mrkim drubenim okoliinam, progresivno rekonstruiranje okolnosti pa ni realna opcija. Pogled avtorja je progresiven predvsem v okvirih pojmovanja politinega, a rezultat tega irjenja je mestoma skorajda retroaktiven. Kljub (predvsem zaradi iroke zastavitve) prisotnim omejitvam gre za dobro knjigo, na kateri je ob potencialih, ki jih nosi, mogoe dobro graditi.