Jernej Prodnik

Kirn, Gal (ur.): Postfordizem: razprave o s o d o b n e m kapitalizmu. Ljubljana: Mirovni intitut. Intitut za s o d o b n e drubene in politine tudije, 2010.

300 strani, (ISBN 978-961-6455-60-2), 12,00 evrov

Zbornik besedil o postfordizmu, ki ga je uredil Gal Kirn, izhaja iz 8. letnika Delavsko-punkerske univerze (DPU); asovno torej sega v leto 2004, ko je potekala serija predavanj in razprav na to tematiko. Morda celo bolji opis dvanajstih besedil domaih in tujih avtorjev nudi podnaslov zbornika - razprave o sodobnem kapitalizmu, saj so prispevki v veini usmerjeni onkraj e vedno aktualnih tematizacij postfordizma, ki pa so izhodino vendarle najvekrat usmerjene oje, (predvsem) na produkcijski proces in spreminjanje reima kapitalistine akumulacije. Besedila so poleg uvodnih dveh poglavij, predgovora Gala Kirna in kontekstualizacije postfordizma Igorja Pribca, razdeljena v dva sklopa, teoretske pozicije in teoretske rabe postfordizma, a razdelitve ne gre jemati preve strogo, saj bi nekatera poglavja vsebinsko lahko uvrstili kamorkoli. Kot je zapisal urednik, gre knjigo brati predvsem kot poskus kritinega spoprijema s teorijami postfordizma in njihovim ravnanjem z gradivi in kljunimi koncepti (str. 9). To pa hkrati pomeni, da zbornik ne nudi res podrobnega vpogleda v e obstojee razprave o postfordizmu, manko, ki se v prvi vrsti kae v precejnjem ignoriranju zelo razvejane regulacionistine ole, ki od sredine sedemdesetih let prejnjega stoletja nudi enega bolj konsistentnih marksistinih pristopov h kritiki politine ekonomije. Poleg italijanskega kritinega (post)operaizma, pristopa, ki ga v zborniku zastopata Sandro Mezzadra (ukvarja se z inovativnimi praksami in avtonomnostjo migracij) in Sergio Bologna (opozarja na kljuno vlogo pravne narave razmerja med delavcem in delodajalcem), je regulacionizem nudil tudi glavni vir razprav o postfordizmu. A manj pomembno od tega, kaj ob mnoici monih izhodi in teorij manjka, je prisotnost nekaterih pavalnih kritik, za katere bi morda res bilo bolje, da bi jih pozabili. Gorazd Kovai si tako v prispevku, ki izhaja iz teorije Hannah Arendt, privoi kar precej spodrsljajev, ki nakazujejo, da kritiziranih avtorjev morda ne pozna niti povrinsko, kaj ele poglobljeno. Tako ni povsem jasno, prek katerih kriterijev v kategorijo socialistinih (?) teoretizacij postfordizma uvra (post)operaizem, saj ne utemeljuje niti te pripombe niti oitka, da ti avtorji ostajajo v produktivistini paradigmi. Arendtovski poizkus, da bi el prek Marxa, izzveni precej v prazno, med drugim tudi zato, ker ne poizkusi iti e onkraj Arendtove in njene zgodovinske pogojenosti. Za ovrbo Kovaievih predpostavk k srei ni treba dale; le poglavje za njegovim namre Katja Diefenbach v zelo dobri analizi (post)operaistine teoretske paradigme, biopolitinega dela in potencialnih omejitev tega pristopa ugotavlja, da italijanski operaizem zaznamuje dejstvo, da kritizira realni socializem, predvsem njegov produktivizem, v okvirih realnosti (str. 54). Potencialno e bolj nenavadne so Kovaieve ugotovitve v primeru, da ima s produktivizmom v mislih produkcijski proces in delo v kapitalizmu, ki je zares preokupacija (post)operaizma, kar pove e njegovo ime, prav tako pa tudi drugih postfordistinih teoretizacij. Potemtakem namre ugovarja samemu predmetu raziskovanja teh avtorjev ... In to v zborniku o postfordizmu? Oitek bi bil podoben, kot e bi za enega od argumentov proti Marxu uporabljali njegovo ukvarjanje s kapitalizmom. Ena izhodinih knjig za predavanja DPU in besedila nekaterih avtorjev je bila Slovnica mnotva Paola Virna, ki se pogosto dojema kot eno pomembnejih del na podroju politine teorije. A zdi se, kot da je bistvo njegovih predpostavk med avtorji vekrat ostalo zgreeno. Kljuna sprememba, ki se zgodi s prehodom v postfordizem, zanj namre ni osredotoenost na glas in govor, kot na primer ocenjuje Ciril Oberstar v besedilu Mutci, akuzmatiki in govorci postfordizma, v katerem se osredotoa na povezavo med filmsko industrijo in spremembami Druboslovne razprave, XXVII (2011), 67 99

Recenzije

v produkciji. Sposobnost govora je namre za Virna inherentna lastnost loveke ivali, kar loveka louje od drugih ivali; generina (!) sposobnost govora torej nima toliko opravka s samim glasom kot z bistvom lovekove narave, njene nedefiniranosti in odsotnosti. Prav na tej toki pa je za Virna prilo do kljunega preloma na prehodu v postfordizem: delavec ni ve loveki avtomaton (fordizem), ampak kapitalizem neposredno izkoria njegovo potencialnost in fleksibilnost, lastnosti, ki jih stroj ali ival nimata. Ta bioloka konstanta je za Virna v resnici predpostavka drubene ontologije, svoja izhodia pa neposredno navezuje tako na virtuoznost kot na general intellect. Omeniti velja, da za nazadnje omenjeni koncept poudarja, da z njim nima v mislih vsega akumuliranega znanja preteklih obdobij (npr. v strojih), kot so ga vekrat interpretirali, ampak, nasprotno, skupek znanj in zmonosti, ki so znailne le za loveka kot posebno vrsto (e v zaetku devetdesetih pozove k druganemu tolmaenju in kritiki Fragmenta o strojih, iz katere izhaja general intellect); e je Marx general intellect identificiral s fiksnim kapitalom, Virno opozarja, da se izraa v ivem delu. Doloena diskrepanca med kakovostjo prispevkov nekaterih domaih avtorjev, ki se poveini ne ukvarjajo primarno s temi vpraanji (Zdravko Kobe v solidnem prispevku zato opozarja, da gre za serijo zunanjih opaanj), in prispevki gostujoih, veinoma svetovno uveljavljenih avtorjev na svojih podrojih (eden izmed njih je Ranciere, igar besedilo je mogoe uvrati v okvir irih razprav o ideji komunizma, ki v zadnjem asu poteka na levici), je razumljiva, poleg tega pa morebitne ibkeje plati zbornika nikakor ne zniujejo signifikance njegovega izvirnega prispevka k irim mednarodnim razpravam o politino-ekonomskih transformacijah; od domaih avtorjev to e posebej velja za prispevka Rastka Monika in Gala Kirna, ki sta najobseneja v knjigi. V prispevku Delovni razredi v sodobnem kapitalizmu Monik sledi transformacijam od industrijskega kapitalizma in fordistine politine organizacije do uveljavljanja informacijskih in komunikacijskih tehnologij, kjer hegemonsko vlogo prevzema kognitariat, ki pa e ni bil sposoben konstituirati politine sestave v obstojeih zgodovinskih razmerjih. Ker obe delavski skupini drui podrejenost kapitalu, le da sta podrejeni razlino, se mu zdita potrebna preseganje tega loevanja in skupna konstitucija v delavski razred. Za to pa bo moral kognitariat znanje, ki stree potrebam kapitala, po njegovem prenesti na raven teorije, ki je v konfliktnih strukturnih razmerah zmeraj kritina politina praksa, usmerjena v kritiko politine ekonomije, v analizo zgodovinske faze kapitalizma. Ob navezovanju na domae razmere Monik opozarja tudi na svetovni vzpon rentnikega kapitalizma, pri katerem gre za predkapitalistini nain prisvajanja presene vrednosti, upravienost do dobika pa naj bi bila lastnikom dana e zgolj s pravnim odnosom lastnitva kapitala. Po njegovi oceni je bil - zgodovinsko gledano - eden kljunih procesov prenos odloanja od stakeholderjev (delavci) k shareholderjem (delniarji in lastniki, kasneje tudi menederji), s imer se je v kombinaciji s financializacijo kapitala podjetnika tveganja preneslo na delavce. Ker v liberalni ideologiji pride do vpeljave trnih odnosov kot edine oblike drubenih odnosov na vse ravni ivljenja, sta delavka/-ec prisiljena, da postaneta podjetnika samega sebe. A istoasno te politinoekonomske spremembe za Monika pomenijo, da kapitalistini razred ni ve potreben, prav tako pa ni ve razlogov za obstoj kapitalizma. Kirn v svojem prispevku po drugi strani izhaja iz jugoslovanskega samoupravljanja. Kljuna teava te ideologije in konnega neuspeha jugoslovanskega projekta po njegovem izhaja iz tudij mladega Marxa, na katerega sta se opirali tako trda komunistina linija kot disidentje (praxis), oboji pa so kot kljuno teavo prepoznavali delitev dela, katere rezultat naj bi bili alienacija in reifikacija. Z ukinjanjem delitve dela naj bi tako bila odpravljena tudi odtujitev, samoupravljavec, ki postane nosilec vseh strukturnih mest v drubi, pa bi v socialistini drubi zaivel zares sreno ivljenje. Teava je, da v Jugoslaviji v resnici ni prilo do odprave eksploatacije in mezdnega dela, ampak kvejemu do redistribucije presene vrednosti in posledino le veje socialne pravinosti jugoslovanske drube. Kljuna toka besedila je povezovanje postfordistinih teenj in ideologije samoupravljanja, kjer po mnenju Kirna obstajajo tevilne vzporednice, saj sta oba usmerjena v humanistini ideal generinega loveka, 100 Druboslovne razprave, XXVII (2011), 67

Recenzije

pri emer uvajata nove oblike (samo)eksploatacije, kot sta kooperacija in odloanje. Kirnovo besedilo gre brati kot pomembno dopolnilo k obstojeim interpretacijam razpada Jugoslavije, zbornik pa kot nujno potreben prispevek h kritinim analizam drubenih sprememb.

101 Druboslovne razprave, XXVII (2011), 67