I .

r
A

f)2i'4

SREKO KOSOVEL

PESMI

19 2 7
LJUBLJANA

-M

v I

jfViJ

i '

/ m

t
.1 . a n .

.
I

^
I "I

I''
-I

C 9

i f ^ ,
I

i'

I.

.it

' K

I II

Tr. II I %

I "A

M f? v-rj

LI

i' Tr tf v::;v> . sij-^ .

SRECKO

KOSOVEL

PESMI

19 2 7
LJUBLJANA

PRAVICE PRIDRANE

ZBIRKO UREDIL IN ODGOVARJA ALFONZ GSPAN OPREMIL AKAD. SLIKAR G. A. KOS ZALOIL ODBOR ZA IZDAJO PESMI SREKA KOSOVELA TISKALA TISKARNA ANTON SLATNAR V KAMNIKU ZA TISKARNO ODGOVARJA RAJKO KOS V KAMNIKU

Kazalo
(Pesmi oznaene z zvezdico je objavil pesnik sam.)
Stran

Kazalo Rad bi povedal Balada I. * Jutro na gori * Tih veer * Ples v rdeem Slovo * Veerni hlad * Romanca Ti nisi Zaman je sanja Melanholija Vetri v polju Zunaj snei Glad Pesem o vrenju Pel bi Mati aka Glej, saj ne more ve Po cesti gre Vse, o vse Sredi noi Predsmrtnica Veter Pesem II. * Vse te besede * Veer pod rdeo sipino Kraka jesen * Sveti tefan Kdo je hodil * Oreh Oktober * Bori

5, 6 7 9 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 23 24 25 26 27 28 29 30 31 32 33 34 37 38 39 40 41 43 45 46

stran

* Starka za vasjo Vas za bori III. Ob zaetku Drevesa v dolini Prerojenje Joj, kako dolgo Obraz vesti Beli Krist Vstajenje smrt Veer pred zimo . . . Zbrani Ta strani as Opolnoi Molitev Pesem ponianih Ob orjakem kolesu IV. Sad spoznanja I., II Krik po samoti Korak, ki odmeva Ena je groza Psalm * Sonet smrti Kratko ivljenje je Novoletni sonet Zaspal je oe Ne toi, drug Predkosilni sonet Kakor naraanje V kavarni Bog I., II. . Romar pod goro I,IV Epilog: Proti loveku Ecce homo Ekstaza smrti Zivljenjepisna opomba .

67,

. 81, 83, 84, 85,

91, . 93,

47 48 51 52 53 54 55 56 57 58 59 60 61 62 63 64 68 69 70 71 72 73 74 75 76 77 78 79 80 82 86 89 90 92 94

Rad bi povedal ljudem lepo, dobro besedo, svetlo besedo, kakor je svetlo novembersko solnce na Krasu. Toda moja beseda je teka in molea, grenka kakor je brinova jagoda s Krasa. V njej je trpljenje za katero ne boste nikoli zvedeli, v njej je bolest, katere ne morete spoznati. Moja boleina je ponosna in molea in bolj nego ljudje JO razumevajo bon na gmajni m bnnjevi grmi za skalami.

v-f -V M .H.A 'JI \ k t** 'V m > ' N * ^V yK f . -^I^T^V T. ; < < N Ml ( 1 ^ ^

%'

, .Vs / :
' >

' ^^ M;' ''s I

:

VI.'Ml'. M
*v ^^ v

. 'K

I'

lis'!. V \

' .i

i.k

;'

t*

> \ s : t

Balada
Priel je pevec slovenske deele, priel je pevec v daljno tujino, v strunah njegovih so pesmi drhtele v eno z radostjo in boleino. Pel je, kako so gozdiki zeleni, glej, pa se solza v oeh mu zasveti, pel je o smrti, ljubezni in eni, o domovini ni mogel zaeti. Poj nam, zapoj nam o nai deeli, da nam nje solnce, nje zdravje zaije, o kmekih domovih, o pesmi veseli, ki v noi se meseni v polje razlije." Mono srce je, mono in mlado, krepko od upanj, od sile pogumno, a ko je trudno (o udo neumno I) tiho zamisli se v to-le balado: Tisokrat tiso, e ve nas je bilo, tisokrat tiso hlapcev in sunjev, tisokrat tiso poninih, bojeih, tisokrat tiso v prekletstvu toneih, tisokrat tiso z olem poj enih . . .

Pa nam udarilo v desno je krilo, pa omahnilo je in se zlomilo, pa se e levo je uklonilo tisokrat tiso, e ve nas je bilo. Pel bi, kako so razli se po sveti, pa morala kri bi iz srca privreti, bratje, ne morem vam pesmi konati, smrt e prihaja, e je pred vrati . . . eno mi vzela, vzela bolest je in domovino . . . Zdaj hodim in g-ledam, ko zvezde se sipljejo v rno brezcestje . . . " Priel je pevec slovenske deele, src se dotaknil z njenim spominom, srca nalil nam z grenkim pelinom , . .

4
I

H . 1. 1 IJ ,1

Jutro na gori
Solnce sije na sive robove, ki jih poljublja jutranji hlad, te sive ostrine, te proste vrhove, te imam rad. Nad vsemi polji, nad vsemi dolinami srebri se megla; tu sem kot orel med sinjinami blizu Boga.

Tih veer
Sanjava je vsa pokrajina kakor ljubezen najina. Tiho stopava tam doli, in kakor v sanjah okoli zgrinja pred nama tiso se zvezd, a do nobene ni cest, . . Ljubica, pozabiva, da nama duo pokriva trudno telo, tja brez teles pohitiva, kjer se ljubezen izliva v sinje nebo.

Ples v rdeem
e je e a, napolnite jih z vinom, e je e isker, razpalite kres, divje skaejo ivi akordi, vsi plamenei do rdeih nebes. Skri svoje belo telo v krlate neskonnih veernih dalj; strele vigajo rne in zlate jaz sem tem strelam kralj!

Slovo
Tvoj smeh se je igral z mojo bolestjo, mogoe se ji je smejal; in s harlekinsko, namiljeno gesto poklonil sem se in vstal. Hotel sem angela te zatajiti, ti angel sredi srca, in hotel sem samemu sebi prikriti, kako si mi angel bolesti in zla. Ah, moja dua te bo ljubila, in sovraila, tajila te: z bolestjo, z ljubeznijo ti bo sledila a pozabila ne.

Veerni hlad
Veerni hlad in veter izza vrta ah tam, tam blei grad, in tam so vrata odprta,
1

odprta v moje srce, skozi vrata prepih; vse gre, vse gre . . . Roa dehti kot vzdih.

Romanca
Topel je nocoj moj hram, v njem nocoj sem sam, oj sam. Kje si, deklica, nocoj, nocoj bi rad bil sam s teboj, s teboj. Sam sem. Pusto je doma, pusto sredi je srca, oj srca. Pa zaprem svoj topli hram in odidem; toda kam? Oj kam?

li nisi
Ti nisi, ki bo svet zavzel in tiho vtonil v eno s asom, razpokan bode hrepenel, razgan, bole, s hripavim glasom. Kot Kras, ko veter e gorak vge te borove gozdove, prege temo gre tvoj korak zaman miru iskat v mrakove. Ti nisi, ki jo bo objel, ko pala no bo temna nanjo, ti sanjal bo in hrepenel, in smrt te ugrabila bo zanjo.

Zaman je sanja
Zaman je sanja in zaman nasmeh ne skrije svojeg^a strahu v oeh; o razodeni, kaj srce drhti, zakaj ga strah je in zakaj moli. e smrt je, razodeni in umri, naroje moje je mono dovolj, umiri v njem se in zapri oi, dovolj moan sem za poslednjo bol. Temni so drevoredi in mole, strmijo v venost, dolgo in temno tako bi nosil tiho te, mrtvo, dokler pod teo mraka srce umre .

Melanholija
V sobo bi se zaprl, oj zaprl, da bi umrl, oj umrl. V tesni sobi bi umri, moj' brat. Ah, kaj meni svet, in kaj pomladi

Vetri v polju
Vetri v polju umijo, trave mehko valovijo, solnce v dolino blei kaj, e si dale ti I Zvonovi sveano zvonijo, njihovi glasovi se v vetru gfubijo, in sredi polja sem isto sam. Kdo hoe alost? Jaz mu jo dam.

Zunaj snei
S a j ne bom toil prijeten, prijeten je oster hlad, ko zunaj snei, in drug moj edini je glad. Ko padajo svetle sneinke na tihi moj hram to drevje, zidovi stolpovi, edino so, kar imam Tako mi sneijo pravljice drobne v samotne oi. Ko volna sneena zadosti bo topla, mi dua zaspi.

Qad
V trdem zidu grize glad. lovek ni ve lovek. Sivi kamen je tvoj drug, sivi, mrzli kamen. Pada], padaj hladni de, hladni de jesenski, padaj, padaj tihi de, padaj na gomile . , .

Pesem o vrenju
Kakor vino, ko zaumi, zavre in se raztee preko robov na vse strani, kipi, kipi, sumi, sumi in ustaviti se nee ljudje so pijani svojih sanj in groze in bolesti. Vsak tava omamljen in pijan, kakor da smrti je e prodan opoteka se, ne more se zavesti. I jaz sem med njimi sam, isto sam, z vrenjem mnoice padam in vstajam; e deklica mine, jo komaj spoznam, lasem vihrajoim se komaj smehljam, in s svojo bolestjo pijan se opajam. In hie se ruijo, strehe zginevajo v mnoico, ki zunaj na cesti krii, in srca preplaena tiho vzdrhtevajo, in due, vse grenke, o smrti prepevajo, v meni pa gasnejo zadnje moi.

Pel bi
Pel bi, oj pel, kako aka mati vse sive dni, njen sin pa ie vedno novih poti . . . Slednji se vrne k materi: Mati, bilo je zaman, zdaj ve ne pojdem nikamor, nikamor jaz sem bolan . .

Mati aka
Tujec, vidi to lu, ki v oknu gori? moja mati me aka, in mene ni, vse je tiho v noi, polje temno, zdaj bi stopil tja, pokleknil pred njo. Mati, poglej: Ni noem ve od sveta, reci besedo, besedo, besedo od srca, da bo v njej mirna lu in topel svit zame, ki tavam okrog ubit. Jojl Ugasnila je lu. Zakaj, ne vem. Sel bi pogledat, tujec, a zdaj ne smem. Daj mi, da morem umreti tukaj sedaj glej, meni je ugasnil edini, poslednji sijaj.

Glej, saj ne more ve

G l e j , saj ne more ve govoriti, ne more iskati ve novih poti emu iveti, emu hoditi, ko si tako truden: lezi, umri. eprav je eprav to te morem bolni moj e lu, ki znotraj sveti, ivljenje imam tako rad, le v sveto olje deti, brat . . .

Po cesti gre
P o cesti gre, sam ne ve kako, aluje, pa ne ve zakaj, kakor rno drevo si v jeseni, ko razblesti sivino sijaj. Mogoe bi rado spet listje imelo, srebrn sijaj, polsvetal, udovit lovek bi umrl, pa ne more umreti, in ivel bi tudi; a je zlomljen, ubit.

Vse, o vse
Vse, o vse je bilo zaman, zaprt je tvoj hram, ugasnil je dan, in veter pekoe je dahnil v srce potemnele so tihe gore. Cesta bo li mi dala mir? Bo dal pozabljenja, opojni veer? Ona je mimo due la, ona odnesla je mir srca. Vse, o vse je bilo zaman. Zaprt je tvoj hram, ugasnil je dan, ves svet pred mano je zaprt. Zdaj bi el s tabo, tiha Smrt.

Sredi noi
Sredi noi, ko bori vzvrijo, ko se drevesa iz sanj prebudijo, kadar gre veter ez polje, se prebudi moje srce. Med meseino se polje svetlika, topol, jagned in trepetlika tiho epeejo preko polja z nekom od onkraj sveta. Sobice venosti vse so odprte, due nae ve niso potrte, zlati odsevi sijejo k nam, uti, da nisi ve sam!

Predsmrtnica
^ s i bodo dosegli svoj cilj, le jaz ga ne bom dosegel . . , Ognja prepoln, poln sil, neizrabljen k pokoju bom legel. Ogenj me v prsi bo gal in me ne bo mogel izgati, neutrujen jaz rad bi spal takrat, in ne bom mogel spati.

Veter
Veter se je ustavil pred vrati. Drugae vse tiho, vse prazno: vse spi. Samo veter ne more spati opolnoi. Samo rna cipresa umi e, na belem kamnu angelj klei; v polusvetlobo tonejo hie sredi krake vasi. Tiho vse . . . Glej, med ivljenjem in smrtjo edino drevo e na gmajni umi; po cesti pa gre nekdo z duo potrto, in v onstran strmijo njegove oi . . .

33

Pesem
Slavek med trnjem se je zganil in zapel; bel cvet divje roe je zakrvavel . . .
rr ,

Irnje zon sredi belih puav. Kot kaplje krvi dozoreva mu plod, na belem groblju krakih planjav tam bo moj kot.

. ' T .; 'V

M "

'f I 's-f. / f[ I a D

-v

'c

II.

[ I

j';-..^. .

Tush^:? S^

^ i ' its

I'

'"

i'"

im .' 'VI;

Pf

P w

WM
/'J^i'

\(i w

Vse te besede
Vse te besede bi morale biti dehtee kot borova morja, jutranje zvezde, ki ugaajo ob zarji iznad pogorja . . . Pa je polno e, pa je polno e
! v

m jih moram prigati, da v tej sivi kraki hii nam je e ostati. V temen pla zavit jih v burjo govorim, ko se zaganja v okna; pa se mati vzdrami in pomisli in zasanja . . . Jaz pa divji sem kot burja
v v

pro, o pro je moje spanje. Tiho stopam preko poti krakih. No mi sije nanje.

Veer pod rdeo sipino

Gostega mraka modre zavese drhtee se spuajo od neba, vtihnili bori so za trenotek, kot potnik obstane sredi polja. Za hribom se tiha vas je zmraila in oivele so strme poti; globel pod sipino je zadehtela od zemlje, stolp na hribu moli. Temne konture, zamolkli koraki, kosci gredo ez ilovnato pot; ivina teka se ob kalu napaja, ozre se, ko uje zamolkli topot.
T* 1* v** 11 m 1

iopoli vrijo m sklanjajo krone, kot v sivih blazinah zvezda vzblesti; koev korak, ivina v temo zatone za tekim oblakom mesec vzari. Ves Krsis je mehak kot da ihti iz kapele lu in godba plava; trenutek in kakor raztrgan obraz obmoli v meseini skalna puava.

Kraka jesen
Sladka rnina: poln je frozd, jag-ode v deju bleijo, v dalji temneva borov gozd, topoli pod hribom umijo, umijo.
C*

bumeca prihaja v vrenju lip jesen; topole in hraste uklanja; mi smo v vinogradu, drugi so v hramu vsak si po svoje otonost preganja.

Sveti tefan
Sveti tefan, sveti tefan, siv njegov obraz je; nad gorami je sprostrto gluho dolgoasje. Tiha kuhinja je polna vsa potic in vina, ala greje, svet se smeje, zbrana je druina. Samo v mojem srcu alost se opila ni. Tiho na erjavici brinje zadii.

Kdo je hodil
K d o je hodil po teh poljih, kdo je stopal po teh njivah, da so kot s krvjo pojene kdo je sanjal po teh cestah? Ni bil akaj Peter Bezru, ko je pisal lezke pesmi, teke pesmi, svinca polne? Gledal sem: jeklen ovratnik, joj, in kri joj strana kri kakor svinec je curljala, da je zardelo polje, da je zardela skala, da je cesta zardela. Peter Bezru, akaj, akaj, tudi jaz imam ovratnik kakor ti, in tudi meni kri curlja iz razbitih usten!" Peter gre, ob njem andarji. akajo ga, da se ukloni, da usloi hrbtenico. Na ovinku pa soseda: Peter, Peter!" In zaplaka. Ali Peter se ne ukloni; kaj je smrt in kaj trpljenje zanj, ki umira za Pravico!

Kdo je hodil po teh poljih? Petru bil je ves podoben, kri mu je od ust curljala, gore nosil je na hrbtu; pa je malo stresel s plei, in so gore zabobnele; pa je stegnil svojo roko so okovi se zdrobili, pa razpel je svoje roke zagrmelo v kamnolomih. Kdo je hodil po teh poljih kakor dobro, belo jagnje, pa ni zinil ne besede, ko so ga odvedli v jeo?

Oreh
Zasadil je stari Torkar oreh. Dvajsetleten bil je takrat, pa se e mu je vsesala v duo grenka alost, in z bridkostjo ga pojila in s sovratvom, maloupom. Pa je priel v estdeseto, zagorelo je v poljanah, zagorelo je po mestih Pa se hrbet mu skrivil je, pa so mu zobje izpali, in lasje se pobelili, (bili so kot bela volna), stari Torkar pa kot jagnje akal tolanice Smrti. Ali glej: nenadoma kaj prihaja s svetlim ognjem, kaj prihaja z blaznim vriskom? Svoboda vihra na konju, vsa gorea, vsa bleea, (tla pod njo so vsa gorea) na ognjenem zlatem konju.

In v oktoberskem veeru, ko da due izprauje, je viharilo v drevesih, dvigalo je skednjem strehe, in divjalo, in divjalo, in e oreh je izrulo. Pa nenadoma je prilo kakor rn oblak. In Torkar ree sinu: Vsadi oreh, o, mogoe e doaka, kar neko sem akal jaz" In izdihne. Mraz pritiska, mraz pritiska ez ves Kras, tam pa raste grenki oreh. Rasti, rasti grenki oreh!

Oktober
Zlati oblaki arijo, arijo, plavajo sredi mrzle modrine, ah, e trenotek, in ugasijo. Tiha je vas sredi doline. V kraki kuhinji topli smo zbrani, utimo v duah: solnce odhaja, kot zakopani, smrti vdani . . . Tiha alost si due osvaja. Vzkrikne, pa se odmev ti povrne od hribov rjavih, od modrih gora. Kdo te je slial? In srce pregrne alost oktoberskega polja.

Bori
Bori, bori v tihi grozi, bori, bori v nemi grozi, bori, bori, bori, bori I Bori, bori, temni bori kakor straniki pod goro, preko kamenite gmajne teko, trudno epetajo. Kadar bolna dua skloni v jasni noi se ez gore, ujem pritajene zvoke in ne morem ve zaspati. Trudno sanjajoi bori, ali umirajo mi bratje, ali umira moja mati, ali klie me moj oe?" Brez odgovora vrijo kakor v trudnih, ubitih sanjah, ko da umira moja mati, ko da klie me moj oe, ko da so mi bolni bratje.

Starka za vasjo
Lani otroci leijo na senu, burja vihra skozi lino pod nizkim, sivim elom hie no je pokrila ravnino. Mali sanja: droben krompirek, ne eden polna skleda. Tiho stopa za temno vasjo raztrgana sivka Beda. Drugi sanja: krompirek v oblici mrzle roice ogreje. Tiho stopa za hiami in se ledeno zasmeje. Tretji, etrti in peti in vsi tiso in ve jaz ne morem spati. Niesar nimam in vendar mislim: vse, o vse bi vam moral dati!

Vas za bori
V oklepu zelenih borovih rok bela, zapraena vas, poludremajoa vas, kot ptica v varnem gnezdu rok. Sredi dehteih borov postanem: Ni to objem mojih rok? Velik objem, velik obok, za tako malo gruo otrok. Za zidom cerkvenim je pokopan nekdo. Na grobu ipek cvete. Iz bele vasi bele poti, in vse te poti v moje srce.

III.

O b zaetku
Oe veliko solnca naj se tu razlije, v delu in radosti due naj presije, naj v zlato bi zarja potopila krila, nae rne dneve z zlatom presvetila. Naj bi v ognju jutra srca vzplamenela, naj bi boja roka jih zveer objela, da bi se kot zvezde v venost potopila, zjutraj zopet mirna, tiha prebudila. Soince naj prisveti na zelena polja, svetlo, jasno soince, v solncu zlata volja, naj razubori se v venosti daljino, delo naj premag-a trpko boleino.

51

Drevesa v dolini
Jaz, vihar, vas bom stri nocoj, ko pride na mojih krilih pomlad, ez polje vihral bom in ez goro, in divjo svobodo proslavljal in rast. In lomil bom krone in cvetje bral, ki se bo e v popkih skrivalo, da sok, ki se v njih prelival je, ume valoval ez dolino bo. Jaz sem majhno, majhno drevo, ko pride veter, igra se z menoj, in e, vihar, pozove me v boj, kako naj se borim kako? Vihar poplavlja polje in les kako, kako ti je, malo drevo? V svobodi razstrlo je roke drevo, in raste z viharjem do sinjih nebes.

Prerojenje
Sam, sam, sam moram biti, vsako telo neprozorno v prozornost preliti in zvoki klavirja bodo potem mogoe le zimske zvezde mojim oem. Sam, sam, sam moram biti, da pozabim misliti in govoriti in da obutim v sebi le eno veliast vesoljstva tihega: Rast. Sam, sam, sam moram biti, vse, kar je prikrito bilo, vse moram odkriti, ne s svojo mislijo, s svojim molanjem kakor z molitvijo pred najsvetejim iskanjem. Sam, sam, moram biti, v venosti sebe in v sebi venost odkriti, svoje prozorne peroti v brezdaljo zapreti in mir iz onstranske pokrajine vase ujeti.

Joj, kako dolgo

Joj, kako dolgo je e do veera, ki tih in zlat nas vabi iz kraja krivic in nemira v beli grad pokoja . . . Od nemih zatiranj omahovaje klone dua, in bolna eli si v tihe kraje, kjer ni ve boja. Ne od lastnih od tujih krivic ugaa in je brez moi. Kot ranjeno golobico zanaa jo val krvi, ki se razliva preko sveta, preko borb in nemira. Kaj ni e utihnila bol srca? Joj, kako dolgo je e do veera . . .

Obraz vesti
R a d bi rekel: Nisem kriv kdo je kriv, da due ubija? Ni Ii to zakon: enim v rast, ni li to zakon: drugim v propast? Rad bi si rekel: Nisem jaz drugi je, ki v meni prebiva dua zloinska, ona je kriva! Rad bi ti rekel: Nisem kriv kdo je kriv, da ivi in umira, kdo je kriv, da gradi in podira, da nosi v svojem srcu smrt, sam s sabo in z vsem svetom sprt?

Beli Krist
K o e razdrt bo moj obraz in moja roka brez moi, in moje srce brez krvi, in nad menoj triumf Pravice bo razprostrl krvavi it, ko bom e skoro ubit in leal bom pred vami sam, obkroil ustne bo smehljaj, ko da bi angelcev sijaj razsvetlil moj teman obraz. In moje srce trudno, ubito, umrlo rado bi, da se spoije, kot se glcisi Njegov ukaz tedaj bo svetli dih stremljenj, ki srce mi jih je rodilo, ponianj, porazov in trpljenj poslednje moje obhajilo, da sem boril se v duhu ist in kot borivec moram umreti in takrat priel bo oteti me iz trpljenja beli Krist.

Vstajenje smrt
Povsod tiha pomladna rast, mirna je priroda kamenita a mojo duo vodi v propast bolest, pred svetom skrita. Pog-ledam jo: to je zlomljena ost moje strte ivljenjske sile ali e globlje je polna mladost zelene strasti bi jo pile . . . Vidim e globlje: rni razkol, stavba, razbita v osnutku vpraam se: bom li krepak dovolj, ko zavem se v bolestnem trenutku? O, kako rad sredi trav bi stal, drevo, ki uti v sokovih, da pride pomlad, da bi pognal, da bi se skoatil v vrhovih I Sredi zelenih ros kakor ognjen iem lepote, a vsa mi je tuja, zrak je negiben, veter steklen in vendar pomlad, aleluja . . .

Veer pred zimo

Zrak je prozoren kakor perot kajega pastirja. Brezasna praznota je legla na pot jesenskega veera. Na ulici e samuje napis in ivordei lepaki. Skozi temo senen obris, skozi praznoto koraki. Prostor je prazen, zrak je suh, teak, ko da svinec je v nebu; klonil je svobodoljubni duh, kot kri pada voda v lebu. Zrak je prozoren. Tako gleda mrli. Joj, da bi sreal loveka! Iz tihe praznote rase Ni. Voda se v lebu odteka.

Zbrani
Tihi, izmueni nai obrazi sanjajo bogvekam. Zunaj stresa vihra drevje. Vsak od nas je kakor sam. Mrzel, ume septemberski de pada na temna polja. Tiina sobe, topla lu hladi razdvojenost srca. Bratje smo. Tujci. Vsak zase skriva poraze svojih iskanj. In tihi veer nam srca pregrinja s kopreno alostnih sanj.

Ta strani as
Xa strani as, neurejeni as poplavlja z nemirom iskanje vse nae in nae smeri lomi in ubija nam sanje. Zloin zakrament, zakrament je zloin, bolest je z ljubeznijo speta oropana tiha svetia so src, kot da so zakleta, prekleta. Iz mrzlih in zapuenih seli pa plovejo sive, obupne molitve navzg-or, kjer je mir in ljubezen in bli evropski lovek si ie reitve . . .

Opolnoi
D e l o se je pogreznilo v temo, V praznoti divja strani Nezmisel. Kaos razpaljenih misli razarja glavo, stiska nam prsi, pada v temo. Reka umi v rno daljo. Vse trpi. Misli aree peko. V nevidnem plamenu polno gori, prekletstvo nepremagljivih stvari nam stiska prsi, nas bije v obraz. Trpki Nezmisel. Mrtvi as. Smrt, usmili se nas!

Molitev
Pridi, dobri Oe, Odreenik, med nas, v tragedije sveta zajete, ki umiramo bedni, zanievani, v srcu ljubezen mesto ,osvete! Daj nam moi ponianim, ki od ljubezni mremo pred vrati. Ves svet Te hvali, ves svet Te ljubi, in ves svet sme nas zanievati! Pridi med bedne samomorivce, ki res nimamo v srcu zaslug razen teh, da smo po srcu iveli, in da smo mrli od stranih muk!

Pesem ponianih
(Staro mesto)

M e d ostrim dianjem raznih omak, med krianjem stopam ez sivi tlak, otroci so starci stranih spoznanj, v licu ni zdravja, ne smeha, ne sanj. Nerazesane lase ez obraz, v cunje zavite, v poldanski as, v vrkih kosilo ene neso, njih oko je mrtvo, njih srce je mrtvo. In jaz grem med njimi v grozi spoznanj: za vsakim obrazom obraz maevanj, ki dvigajo se kot morje vsak hip v tej ozki strugi gnijoih rib.

O b orjakem kolesu
Kadar stopi lovek iz rnih, veplenih kleti, mu solnce iz arkov spletenih poboa obraz, stroj obmolkne in kolo obstoji v sveti as. Kadar truma ljudi povzdigne procesijo rok, gozd zatrepee in toplo zavzdihne polje kot da je vzuborel vrelec v sinji obok zapoje srce. In kadar padajo rni moje na tla in se zgrinja nad njimi grozna no, takrat presune krik samoto srca: Na pomo, na pomo!

'

) .

fLl,

I ,,

.v

..

< ' . ' .

jpCTii'i kiiiV: H

fk/

% ' to #

mml

Kw X

'

'

'

m
M'm

Sad spoznanja
I. Dokler ga ni bilo, sem se ga bal. A ko je prilo tiho, podzavestno, srce je zaihtelo polbolestno, in soinca svit je alostno sijal. A le trenotek. Ker potem sem vstal, in stopil nad pokrajino prelestno vseh mladih sanj. In kot junak zavestno podrl sem iluzije prav do tal. Z omi zaprtimi sem vse podiral in mislil, da s praznoto pride smrt. A udo: vedno veji se odstiral pred mano svet je, v venost razprostrt in v rosni zlati zarji Je gorela pokrajina iz mladih dni pepela.

s*

67

Prilo je kakor plamen in vihar, v nevihti je pokrajina gorela, in iz neba se sipal je poar, da moja misel je kar ledenela. Pokleknil sem pred zadnji svoj oltar: tam zunaj blisk in hudourna strela joj, iz neba je el na zemljo ar, da moja misel je okamenela. In ko sem se prebudil drugi dan, bila pokrajina je brez pepela, polja so v rosi tiho zelenela. Le moj oltar je bil ves razdejan in veter pihal je hladnomehak, v obraz mi nosil ponevihtni zrak.

Krik po samoti
D a bi se mogel vase skriti, iveti nikomur, nikomur poznan, da bi se mogel poglobiti v tiho prelivanje mraka in sanj I Da bi z ulice mogel oditi pijan tega uma, hitenja pijan, vase, v vesoijstvo se potopiti, zautiti eno se z Njim a zaman! V mnoici sem, ki se giblje, upira, bolan sem, tako sem se e izkrial, v mnoici sem, ki ugaa, umira, k zmagi hitim in vem, da bom pal ele ko pala bo name sekira, utim, kako bom za Njim zajeal.

Korak, ki odmeva
Korak, ki odmeva v to no temno, najsi je poln veselja, on ne zveni; v dui je tiho in temno kam bi hotele te plahe oi? Ali boje se strmeti naprej, kakor boji se stopinja odmevati v no, ker mi srce ni ve Prometej Bog-u uporen, svet podirajo? . . . udni so, udni hrami srca, ko rad bi zaprl jih pred svetom, odmrl drhtenjem, trepetom, ustvaril rad novo obliko sveta takrat omahne ti bolna perot, in ti se skloni in pade na pot . . .

Ena je groza
E n a je groza, ta groza je: biti sredi zmenjave, sredi noi, segati nekam, bloditi, slutiti: trud je zaman, ker reitve sploh ni . . Vasih tako se med ranjene skale tiho razlije pozlaeni svit jutranje zarje ti rad bi el dalje, a tipa, spoznava: na tleh si, ubit . . Kakor e zarja noice si rani, z moje mladosti je el pajolan, nekdo pod goro zaklical je: Vstanil vstal sem in vriskal veselja pijan, dokler otipal na srni sem strani bol, ki ji leka iem zaman . . .

Psalm
O Bog, usmili se moje praznote! iroko razstrtih sivih dni, teh iroko upajoih oi o Bog, usmili se moje samote! Razstri svoj pla, razkono tkan z zvezdami vinjevih letnih noi, ko spe mimo nas, in Tvoj pla umi kot sredi morja venih sanj. O, stopi v ta stekleni asi Kar je prozorno, naj potemni, vse, kar je blizu, naj se izgubi, iz vinjevih dalj naj spregovori kot v isti sinjini Tvoj beli glas. Usmili se nas, ustiiili se nasi

Sonet smrti
In vse je ni. Te ametne oi so kakor alost, ki strmi v sivino. Njih temni soj prodira med tiino kot zvok, ki se v umenju izgubi. Te tihe, rne ametne oi mi s svojim temnim bleskom in milino poljubljajo to sivo boleino, ki mojo duo vsak dan bolj dui. Te tihe, rne, ametne oi so kakor rno ametno nebo, nad ostro rano Krasa razprostrto, so kakor lu, ki duo pomiri, ko ugasne nad pokrajino razdrto, se v mehko temo dua potopi.

Kratko ivljenje je
Strano je nositi v srcu smrt, in vendar, ljubica, tebe ljubiti 1 Ah, ljubica, dajmo vse pozabiti teko ivi, kdor je potrt.
v

Ce svet je teman, krut in teman mar nas potrtost pred njim obvaruje? Ah, zasmejal se bom, ko bo najhuje moj smeh bo blazen, bolesti pijan. Vino bo krvavelo iz ae, in z vinom bolesti ti bom napii; Kratko ivljenje je, ljubica, nae, kdo bi e toil, nad tem se jezil otrok samo, ki ga ne pozna e, ta se bo pod bolestjo krivil."

Novoletni sonet
Prazni kupeji . . . Lu brli in vztrepetava med votlim bobnenjem; tiha poljana samotna stoji teko mu, ki ob tej uri potuje. Sprevodnik na ipo naslonjen strmi, oi se izgubljajo za hrepenenjem; srce bi se ustavilo, vlak pa hiti teko mu, ki ob tej uri samuje. Srce bi se ustavilo in potopilo v tiho molanje temnih dolin, ustavilo bi se in bi se skrilo pred grozo, ki jo izvablja spomin, e dekle v koi bi ugasilo lu pred tem strahom neznanih daljin.

Zaspal je oe
Zaspal je oe, na rokah zaspal, zasnul nad rno mizo skljuen, od vsakodnevnih borb ubit, izmuen in svetel dan je zunaj zasijal. V dolinah solnce, prazniki pokoj, in nae due polne so sijaja le oe tih, tako, ko da odhaja zakaj si tih tako, kaj je s teboj? Ko da nad svojim delom trdno spi, iv spomenik, uvar, v obupni boli, da pojde in se ve ne prebudi in da poslednje strte nade sanj e v grobu bodo klicale: Zaman ne bomo izpolnile se nikoli!

Ne toi, drug
N e toi, drug toiti je neumno! Trpi krivico? Trpi jo pogumno! In kadar pade nate zadnja no, preskusi v molku svojo mo. Opolnoi e ujem transmisije, nov svet je, drug, ki naa srca pije, ko tvorniar pijan in sit poiva, se nam pred duo topla lu razkriva. Ta lu, ta dobra, ta nam da poguma, kot zvezda sredi tvornikega uma, ki delavcu je pred oi prila, na trudno duo mimo prisvetila, kot golobica razprostrla krila bi preko poteptanega srca.

Predkosiini sonet
V senci poletnih vrtov je ebljanje, miza se polna jedi ibi;
1 w W 1

burzuja neznosno je priakovanje izstopile skoro mu bodo oi. A njega, ki od gladu ves pijan je, in opoteka se preko poti, njega, ki razbit, razrvan je, nihe ne vpraa: Kam gre? Kdo si?
v
v v I v * v *

L-ase zvenkecejo, vma sumijo, samo goltu napija pijani burzuj, njim pa, ki bledi in bolni hitijo nekam, in v vrsti pred grobom stojijo, (mei venkeejo, vrste umijo) velevajo: Pridi! Mauj!

Kakor naraanje
Kakor naraanje temnih glasov raslo je, vstajalo je iz gfiobin, kakor zvonenje nevidnih zvonov klicato me je iz krakih dolin. el sem: med mnoico sem se potopil, med te ljudi, krvavee spoznanj, padal, umiral, dokler nisem stopil v tiho svetie njih priakovanj. Njih priakovanja so tiha in sveta, eprav jih dui tiran kapital, sveteja so, e jih krivica prepleta, in lepa je kri od rdeih koral, ta kri pod okovi, o naj bo prekleta kadar bo brizg-nila, vstal bo na kralj!

v kavarni
Nate mislim, prijatelj, ki zdaj mogfoe sedi v malomestni kavarni in sam pred sebe strmi; po ulici gre priigalec in drami lui tiho vge se svetiljka in tiho gori . . . Natakar dremavo naslanja se v kot. Ti moli.
KT *V1* W i v* *V * *V

Nemara premilja, cemu tu zivis m goris. Pred oknom odprtim oesom gorijo lui, moja misel jih teje: glej ena, glej dve, glej e tri In misel drugam se obrne in vpraa: Kako, ni mari vseeno, e sam sem, e nas je ve sto? Na stole, na mize, biljarde pa lega tenja vseeno, vseeno je, e nas je sto ali dva. Hej, natakar 1 Kje si ? Kaj ne vidi ? Kavarna temni Odjadraj iz svoje deele in lu mi prigi!

Bog
I. Truden, ubit grem iz dneva v veer. Na mojih ustnih ni svete molitve, v dui leijo mi grenke alitve, ah, in pokoja ne najdem nikjer. Kakor, da sem e izgreil smer, v dalji ne vidim nobene reitve . . . Vse je zaman, vse: kletvine, molitve meni zaprta je sleherna dver. Dvigni se dua pobita, steptana, dvigni, zagori, zapoj do Boga, da bo kot harfa prijetno ubrana, kakor veernica sredi neba, da bom zaslutil kraljestva neznana tam preko morij, onkraj svetal

Z d a j mislim nate, veni Bog, ki vseh skrivnosti si skrivnost. Si vsem enak, pravien, strog, in to je tvoja globokost? Objemam te, pa le ne vem, e si brezsmerje ali smer, sredie vseh strasti ljudem, e njih pogin in mo| nemir . . , Ali si Oe, ali si Brat, iv ki samo v slutnjah du ivi in se le asih nagne k nam, ko duh je ponian, plah in sam? O, da mi slutiti je to enkrat svetleji in laji bi bil moj kri!

Romar pod goro

I. Vse je bilo prealostna resnica a mar zato tugujem naj ob njej? V srce zapiila se je puica pa v srcu z njo naj ne hitim naprej? Kot dui nerazjasnjena sivina bealo je ivljenje pred menoj, kot bridka, tuna pesem harlekina, ki ji sledi pijan, ubit heroj . . . Nihe ni rekel mi: Postoj, postani, poglej v vsemir razpetih cest, tod hodimo vsi bratje nepoznani, in isto nosimo bolest brat, stopi v temo, ker tema je sla, roko do roke, srce do srca

6*

83

In tema s temo kakor lu z lujo, in roka v roki, kakor no z nojo, in 2 moikom molk, beseda vseh besed tam za nojo pa zvezda gre ez svet . Pod goro romar, in nikogar z njim, tema je v srcu, in vendar ivim, a zdaj prestopi romar noni kraj, in ez srce razlije se sijaj . . . In kaj potem? Ni noi blija no, e romar sam je v sredi svojih sanj? Ce pade naj e klie na pomo, ko ve, da nihe se ne zmeni zanj? Vsak mora sam, ah, sam dosei cilj in pasti, e mu nedostaje sil . . .

m.
P o t se vije od doline do doline ti pri prvi naj svoj cilj spozna? Ko e v drugi vtihnejo stopinje, vpraaj v tretji: Ni bilo vse la, kar mi je kazalo pot, vodilo, in za kar sem vedno se boril? Ali sem razmetal svojo silo, nevedo, da cilj ni dosegljiv? Ali kar svetilo mi na pot je ljubil sem, in ljubim e sedaj, in etudi samo za trenotje, in etudi samo za en kraj, kakor zvezda mi je zagorelo moji dui se je razodelol

 l a je dua, mirna in pobita, kot gre senca ez polnoni kraj, da prila do novega odkritja, ali da stopila bi nazaj. In je z duo romalo ivljenje: Kam me vodi"? jo je vpraalo. Ona ni akala na vstajenje, m ivljenje je ugaalo . . .
* * v i

la je dua, tiha in pobita kot gre alost ez polnoni kraj, ki ne upa na jutranjo zarjo; la je, videla je le Kalvarijo in utila, kak na kri pribita ji perot ne more ve nazaj . . .

EPILOG

Proti loveku
Kolesje motorja se lomi. Iz nezavesti padam v zavest. Vsak dan, vsak dan pijan, pijan. Evropa . . . Konec . . . Zobovje kolesja se lomi, a za kolesjem rni volk, tu med kolesjem lovek, lovek. Samo en obraz sije vanj, obraz matere ob oknu a za kolesjem rni volk, med areim kolesjem lovek vsak dan, vsak dan. Samo en obraz sije vanj.

Ecce homo
S teboj govorim, pa sem ti dale. Senca je vzrasla v tiso senc. Sam sebe ne loim od njih, ne poznam. Kako naj ti reem, kam? Mrzel pepel lei nad sencami. ivci izmueni od abstraktnih oblik lastnega bistva. Bog. Ne poznam mu obraza.
f I

Eno je vroe: eja Pravice in Odreitve. Eno je sveto: Preprosto in Pristno. A nad nami melanholija sivih tlakov, mrliev, ki ne morejo umreti. P. S. Vem, vi ne morete tega razumeti.

Ekstaza smrti
V s e je ekstaza, ekstaza smrti! Zlati stolpovi zapadne Evrope, kupole bele (vse je ekstaza!) vse tone v goem, rdeem morju; solnce zahaja in v njem se opaja tisokrat mrtvi evropski lovek. Vse je ekstaza, ekstaza smrti. Lepa, o lepa bo smrt Evrope: kakor razkona kraljica v zlatu legla bo v krsto temnih stoletij, tiho bo umrla kot bi zaprla stara kraljica zlate oi. Vse je ekstaza, ekstaza smrti. Ah, iz oblaka veernega (zadnjega sla, ki oznanja Evropi e lu!) lije kri v moje trudno srce,
J v T

joj m vode ni vec v hvropi in mi ljudje pijemo kri, kri iz veernih sladkih oblakov. Vse je ekstaza, ekstaza smrti. Komaj rojen, e gori v ognju veera, vsa morja so rdea, vsa morja polna krvi, vsa jezera in vode ni,

vode ni, da bi pral svojo krivdo, da bi opral svoje srce ta lovek, vode ni, da pogasil bi z njo ejo po tihi, zeleni, jutranji prirodi. In vse je veer in jutra ne bo dokler ne umremo, ki nosimo krivdo umiranja, dokler ne umremo poslednji . . . Joj, v to pokrajino, e v to zeleno, rosno zeleno pokrajino, e v to, solnce veerno, bov zasijalo s pekoimi arki? Se v to? Morje preplavlja zelene poljane, morje veerne, goe krvi in reitve ni in ni, dokler ne padeva jaz in ti, dokler ne pademo jaz in vsi, dokler ne umremo pod teo krvi. Z zlatimi arki sijalo bo solnce na nas, evropske mrlie.

Sreko Kosovel
je bil rojen v Seani na Krasu dne 18. marca 1904. Oe Anton je doma iz Vipave, mati Katarina roj. Stres pa iz Tolmina. Ljudsko olo je obiskoval v Tomaju, realko v Ljubljani, ki jo je 1. 1922 dovril. Po maturi se je vpisal na filozofsko fakulteto ljubljanske univerze (poslual je predavanja iz slavistike, romanistike in umetnostne zgodovine). Pozimi 1, 1926, v osmem semestru svojih tudij, je teko obolel, zaasno okreval in marca odpotoval domov na poitnice. Bolezen pa se je ponovila in dne 27. maja 1926. ji je po tekem trpljenju podlegel. Pokopan je na pokopaliu v Tomaju.

Prvo pobudo za literarno udejstvovanje je dobil od pokojnega abiturijenta B r a n k a j e g l i a v literarnem kroku, ki je izdajal dijaki list Kres". Odtod je preel v literarno sekcijo P r e p o r o d a " , kasneje pa je v okviru Organizacije srednjeolcev iz anektiranega ozemlja" ustanovil in urejeval mladinsko revijo ,, L e p a V i d a " . Sodeloval je pri Z v o n k u , N o v e m r o d u , enskem svetu, G r u d i , V i d o v d a n u , Treh l a b o d i h , D o m u in S v e t u , M l a d i k i , M l a d i n i in Ljubljanskem Zvonu. L. 1924 je bil soustanovitelj L i t e r a r n o - d r a m a t i n e g a k r o k a in se je s svojimi tovarii publicistino udejstvoval od jeseni 1. 1925 dalje v M l a d i n i " . Tej reviji je bil do

svoje smrti programatien urednik. Pisal je tudi v dnevnike in javno nastopal s predavanji in recitacijami svojih pesmi in rtic v Ljubljani in na deeli. Poleg tega je bilo nekaj njegovih pesmi prevedenih v tuje jezike, in sicer v srbino, v prevodu Gustava Krkleca (prim. Srpski Knjievni Glasnik" knjiga 18., br. 3, str. 186187) in pa v nemino (prim. Europische Lyrik der Gegenwart 19001925, Verlag dr.Zahn u. dr. Diamant, Wien - Leipzig, str. 209210, prev. J. Kalmer).

S priujoo zbirko njegova zapuina ni izrpana. Usoda ostalega gradiva zavisi od slovenskih kulturnih razmer. V maju 1927. A. G.

'L

NWOCNA m

KKJiaHtCA

UNIUCRZITETNR

00900426383

' i - ' . I*

. 'T, S .

'^rn'ml